Ljudje, s katerimi živiš in za katere delaš, postanejo kot vonj kadila

Misijonar Danilo Lisjak deluje v Afriki že skoraj 30 let. Na svoji koži je občutil krivice, ki se dogajajo ljudem v subsaharski Afriki. Občutil in videl je življenje, ki je za zahodnega človeka nepredstavljivo. V severni Ugandi, kjer je še danes v misijonu, je preživel dobršen del 23-letne državljanske vojne, pred tem je bil tudi v Ruandi v času genocida Hutujev nad Tutsiji leta 1994. Bralci Novega glasa poznate gospoda Lisjaka, ker o svojem misijonu in svojem delu večkrat piše tudi za naš tednik. Novembra lani je s salezijanskimi sobrati v severni Ugandi blagoslovil novozgrajene objekte v misijonu v Atedeju, nedaleč od mesta Gulu. Kljub težkim preizkušnjam je do življenja ohranil veder in živahen odnos. Sam pravi, da “najlepši je črni obraz, ko se od duše nasmeje”.
Kako razumete cerkev v misijonih?
Drži sicer, da gre za nov izziv, svetlo priložnost, ki so jo misijonarji z zahoda prinesli domorodcem. Dejansko pa so potem tudi tamkajšnji ljudje začeli pripadati Cerkvi in Cerkev je vse bolj pripadala njim: bolj ko so spoznavali njihovo kulturo in navade, bolj so tej stvarnosti začeli pripadati tudi oni. Tukaj je žarela kultura, začel se je civilizacijski proces. Kolonialne oblasti so tudi odigrale svojo vlogo. Po drugi strani pa je treba povedati, da je vdor moderne civilizacije prehitel tamkajšnje ljudi na podeželju, kjer so živeli svoje življenje. To jih je zmedlo. Njihove tradicionalne vrednote, ki spoštujejo in se oklepajo življenja, je treba spoštovati. Je pa tudi res, da bi poganski način življenja danes ne mogli opravičiti. V tem pogledu je bilo evangeljsko sporočilo osvobajajoče.
Kako to mislite?
Kar ni bilo vredno človeka, je evangelij počistil. Kar je bilo vredno človeka, je ostalo in na tem gradimo. Jaz pravim: ljudje se lahko odločijo za vsako vero. Vedno pa rad poudarjam, da smo mi ukoreninjeni v Descartesovem sistemu, kjer je treba vse opravičiti pred razumom. Naš pristop k Bogu je racionalen. In tak pristop razumevanja vere je prinesel s sabo misijonar. Zato je začel tudi gradnjo šol, cerkva in drugih gospodarskih objektov, podobno kot pri naših samostanih, ki so bili v korist samim ljudem. Domorodci so vedeli, da bo Cerkev branila njihovo zemljo za dobrobit njihovih otrok. Zato so ji namenjali dotacije v zemlji, ki danes služi za gradnje šol, bolnišnic in drugega.
Sredi osemdesetih se je svet začenjal zavedati Afrike še po eni plati, ki je v kratkem postala globalna: govorim o aidsu. Takrat, ko smo na zahodu to strašno bolezen spoznavali, ste bili vi že v Afriki. Kako ste to doživljali?
Spremljal sem osebne primere ljudi, obolelih za aidsom. Spomnim se, ko me je duhovnik, hrvaški sobrat, poklical, da smo obiskali družino, ki je živela v bližini ruandskega letališča v Kigaliju. Družina je naju poklicala, ker je hotela, da bi bolna hčerka prejela zakramente. Šlo je za žalostno zgodbo: dekle je približno pet let pred tem zbežalo iz barakarske revščine, v kateri je živelo. Odšla je in se domov vrnila med svoje, da bi tam dočakala konec svojih dni. Šla je s trebuhom za kruhom in “v svetu” nasedla na čeri te bolezni. To je žal v večjih afriških mestih nekaj zelo pogostega: dekle bo za krožnik hrane prodala svoje dostojanstvo. Tam sem jaz spoznal aids in spomin na tisto izkušnjo se mi je močno vtisnil. Nisem namreč spoznal samo usihanje okostnjaka v človeški podobi, spoznal sem tudi vonj bolezni, dišečo vonjavo tistega, ki umira. Šlo je za vonj, za katerega bi Primorci rekli, da diši po “globinu” (op. av. loščilu za čevlje). Papež nekje pravi, da “mora pastir dišati po ovcah”. V spomin pa se mi je vtisnilo tudi sprejemanje smrti s strani domačih: dostojanstveno, krščansko. Hčerko so ponovno sprejeli kot svojo na dom in jo pospremili na zadnjo pot.
Aids je bolezen, ki je zaznamovala Afriko, a zaznamovala je tudi vas, ki ste ji zrli v oči…
Aids ni selektivna bolezen: doleti revne in bogate. Tudi kdor misli, da lahko z denarjem kupi vse, je v teh primerih nemočen. Gre za dejstvo, s katerim se mora človek soočiti. Pa ne samo z aidsom. Tu je tudi ebola: Gulu, mesto, ob katerem je zgrajen naš misijon na severu Ugande, velja za zibelko afriške ebole. Tukaj je bila odkrita in takrat ji je podleglo velik del bolnišničnega osebja, približno 20 ljudi. Od tod je šla ebola v Afriko. A kljub temu da sta aids in ebola strašni bolezni, je v Afriki danes še večji problem malarija. Zaradi skromnega življenja v revščini so ljudje šibki in fizično neodporni. Zaradi malarije umirajo otroci tja do desetega leta starosti in tudi starejši v manjši meri.
Zakaj je malarija tako usodna?
Prvi razlog je fizična neodpornost, večkrat ni denarja, malo je tudi nemarnosti: nekako v smislu, saj bo že bolje. Bolezen se zaradi takega razmišljanja razširja in postane lahko usodna. Če ni zdravila, je konec. Jaz sem malarijo preživel vsaj tridesetkrat: s primernimi zdravili jo preživiš. A med ljudmi občutka za takojšnjo pomoč bolniku in za primerno oskrbo večkrat ni. Tudi oskrba bolnika je večkrat zaradi materialne revščine nezadostna.
Kakšno je pravzaprav v Afriki dojemanje smrti in soočanje z njo?
Večkrat obiskujemo bolnišnice: umrljivost je velika. A kot odgovor na to vprašanje vam bom spet navedel primer: pred več leti so prinesli gospo, ki je zbolela za gobavostjo, z nosili na duhovno pripravo za Božič. Oskrbeli smo jo kot tudi druge in občudovali moč njene vere. Žena je bila že hudo bolna in od bolezni je že zaudarjalo. Poskrbeli smo, da je takoj po novem letu šla v bolnišnico. Hrvaška sestra, ki sem jo poznal in ki so jo na njenem misijonu ubili pred nedavnim, je za to gospo lepo poskrbela. In v 14 dneh mi je posredovala prijetno novico: bolnica naj bi okrevala najkasneje v enem letu. Odpeljal sem jo domov, jaz pa sem se vrnil v misijon. No, bolnica je po enem mesecu umrla. Ne vem, kaj se je zgodilo doma: možno, da so bili nemarni ali pa je bila bolezen vseeno predaleč.
Pa morda še en primer: ko sem bil v Burundiju, mi je prvi zidar, s katerim smo tam gradili, umrl dejansko v rokah. Dobil je krvavo grižo, ki je zelo podobna kugi. Ko je prišel k meni, je bilo že prepozno. Tudi sam bi se lahko okužil. Ampak v tistih trenutkih na to ne misliš. Zaupaš Bogu, hkrati pa se moraš sam zavarovati. Preživel boš, če si dovolj močan. Če si šibek, te bolezen prej premaga.
Vi ste bili priča še enemu strašnemu afriškemu genocidu. Govorim o ruandskem genocidu, ko so Hutuji v dobrih treh mesecih med aprilom in julijem 1994 poklali skoraj milijon pripadnikov ljudstva Tutsi. Bi nam lahko spregovorili o tem?
Zame kot misijonarja je bil to velik fiasko. Bil je pravi vulkan. Žerjavica nesoglasij je tlela že prej, a dokler ni bila sprožena iskrica, so vsi molili istega Boga, skupaj so hodili k maši. Nato pa opaziš, kako čez noč pripadniki ene od etnij vzamejo v roke mačete in začnejo genocidni pokol. Kaj je pripeljalo do tega? To tli stoletja v podzavesti in nato eksplodira. To mi je pojasnil sobrat, ki so ga kasneje ubili v Burundiju. Državljanska vojna se je pripravljala že dalj časa. Vedelo se je, da se gverila Tutsijev, prebežnikov na ugandsko in kongoško stran, oborožuje in se hoče vrniti domov po pobojih in izgonu pred l. 1959. Hutuji so kot prvi sprejeli krščanstvo. Oče mojega sobrata domačina, duhovnika, ki sem ga omenil – bil je etnije Hutu, je bil v svoji vasi javno bičan, ker ni povedal vaškemu poglavarju, da je šel njegov sin na sprejemne izpite v semenišče. Med vojno sva bila skupaj v misijonu, on ni hotel ven iz države. Hotel je umreti doma s čisto vestjo.
Skratka, to je samo nazoren primer, kako se je kuhalo sovraštvo med dvema etnijama. Tutsi so bili na oblasti do leta 1959, ko so njihovo mesto prevzeli večinski narod Hutuji. Tutsi pa so večinoma šli v izgnanstvo. Do leta 1993 je bilo stanje za silo pomirjeno. 6. aprila 1994 pa so sestrelili letalo ruandskega predsednika Juvenala Habyarimana, pripadnika večinskega dela prebivalstva Hutujev. Dan za tem je dokončno počilo. Ko v Afriki ubiješ kralja ali predsednika, si zanetil vojno v deželi. Sam sem se umaknil, potem ko sem videl, da postajam nevarna priča. Kar nekaj duhovnikov je ‘izginilo’. To je bila moja sreča. Danes sicer nisem več nevaren.
In to je bila kaplja čez rob za začetek enega od strašnejših genocidov sodobnega sveta.
Hutuji so prijeli za mačete in začeli pobijati, v smislu, dajmo jih, da ne bodo oni nas. Pobijali so se sosedje, ki so prej sobivali. Tisti, ki so si bili blizu, so iz dneva v dan postali najhujši krvniki in najbolj nemočne žrtve. Kako je mogoče razumeti, kaj se dogaja v človeku? Papež je pravilno dejal: danes je čas za jokanje. Kajni današnjega časa pa ne jočejo. Oni iščejo profit: in teh je mnogo. Kdo financira danes vojne? Ukrajina, Bližnji vzhod in ne nazadnje tudi Afrika. Gre za neokolonialistično logiko, tokrat za iztrebljanje nedolžnih za nafto in rudna bogastva. Za dominacijo umazanega denarja. Afriški človek je malodane izkoreninjen v svoji deželi. Tehnika zahodnega sveta, ki jo vidi po televiziji, mu prikazuje nerealno življenje: internet, telefoni, televizije. Ne rečem, mesta gredo hitreje naprej – to je globalizacija. Svojo hišo bi oni gradili brez temeljev. Kako si lahko strokovnjak za visoko tehnologijo, če pa nimaš zidarja, ki bo zidal hišo? Ponekod sem bral statistike, da v nekaterih predelih Afrike 60 odstotkov ljudi ima telefone, 10 odstotkov pa dostop do elektrike. Kje se torej polnijo telefoni? Na slamnatih strehah imajo sončne celice: toliko o njihovih prioritetah. Sposobnost obvladovanja komunikacije je pri njih bistvenega pomena: zato se usmerjajo na ažurnost in takojšnjost interneta. Če želiš, da te v Afriki nihče ne bere, je dovolj, da napišeš knjigo. Človek živi iz dneva v dan – narava k temu spodbuja, ni načrtovanja in vztrajnosti, ni premišljene, kritične izbire.
Kako ocenjujete odnos zahoda do problematičnih bojnih žarišč v Afriki? Vzemimo že spet Ruando. Genocid se je kasneje “preselil” na haaško sodišče. Kaj vi menite o teh postopkih?
To je obliž na rano. Tako si zahod skuša oprati vest pred svetom. Ampak, kaj naj s tem? Zahodne države so prepozno vstopile v ruandsko dogajanje: in tej zamudi, to moramo jasno povedati, so botrovali interesi zahodnega sveta. Šlo je za veliko napako, zadeve bi se lahko rešile drugače, precej manj krvavo. Jaz sem bil tam. Bil sem v tej moriji. Sami smo pokopavali žrtve, enajst smo jih pospremili k poslednjemu počitku, sobrat duhovnik Jože je bil z menoj, za dva sem tudi sam kopal grob. Sile OZN pa so bile na sosednjem griču in se tam sončile, oborožene do zob. Vse bi lahko zaustavili, pa niso. Kasneje sem izvedel, da je eden od oficirjev, ki je bil tam, pristal na tabletah. No, jaz sem žrtve pokopaval in nisem pristal na tabletah.
Tam so zahodne oblasti zlorabile svoja pooblastila. Sicer se arhivi vojn odprejo 50 let pozneje. Letos se spominjamo 20. obletnice.
Sami ste takrat bili vključeni tudi v reševalno akcijo otrok. Drži?
Da, čez dva tisoč otrok, dijakov in mater. Operaciji sem vsaj delno botroval sam. Iz Burundija sem šel v Ruando, pridružili so se mi člani švicarske humanitarne organizacije: pravzaprav so oni sledili meni, prej so posedali nedaleč stran od meje v Burundiju. Pridružili so se mi v terencu, saj je katoliški duhovnik zaradi poznanja jezika užival spoštovanje. Skrbel sem tudi za Karitas. Tri milijone ljudi je bežalo v izgnanstvo in smo jih oskrbovali kar na poti. Ko vidiš vso to zmedo, se ti ljudje zasmilijo v dno duše. Tudi jokal sem. Tega pa ni nihče storil.
Kako ste sploh tisto obdobje v Ruandi preživeli?
60 ljudi je ostalo skritih v kapeli misijona. Mladih deklet in žena Tutsijev. Menimo, da je prišlo do notranje ovadbe delavcev. Zunaj na cesti so jih vse pokosili rafali. Sam nisem hotel, da bi do te morije prišlo v cerkvi. Pa so me utišali: “Tiho bodi, belec, tebi ne bomo ničesar storili”. Prosil sem jih, naj nikogar ne ubijajo, češ da bo vojne hitro konec. Seveda me niso poslušali. Rafal mitraljeza, ki je pokosil te ljudi, mi je šel skozi srce. Neki stari materi je uspelo skriti svojega vnuka pod blazinami v kapeli, in preden je šla v smrt, mi je v roko potisnila 1000 frankov in me prosila, naj poskrbim zanj. Fantu je bilo ime Emanuel, kar pomeni Bog z nami.
Kako vplivajo tako grozne izkušnje na človeka?
Ja, to je res hudo, ker se ti take stvari vtisnejo globoko in so neizbrisne. Imel sem tudi kuharja, njegov vzdevek je bil Museveni. Njemu so odsekali obe roki. Izkazalo se je, da je bila ena še ozdravljiva, drugo pa sem mu kar sam prerezal, ker mu je le visela. Takrat sem mu rekel: “Ti sicer ne boš nikdar več naš kuhar, boš pa naša telesna straža, naš čuvaj”. No, danes je vratar v naši ustanovi. Kljub veliki tragediji, ki se mu je zgodila, smo mu pomagali, da se mu je stanje, kolikor je le mogoče, uredilo. In to je bil zame znak, da nismo sami in da nas Nekdo spremlja.
Ko na lastne oči vidiš ves ta pokol, se sprašuješ, kaj je s človekom. Vojna razdre bratske vezi, spre brate med seboj. Zaradi vojne nastajajo sovraštva in hujskaštva. Ampak nekdo stoji za vsem tem. Poročila o vsem tem dobiva papež vsak dan na mizo, pomislimo samo na primer treh italijanskih sester v Burundiju, ki so bile pred kratkim ubite. Ni čudno, da govori o norosti vojne. To ga prizadene: poboji kristjanov v Iraku, umor sester in vsi podobni dogodki. Zahodni človek pozna logiko sebičnosti. To je zasidrano v človeški naravi.
Kako danes sploh razmišljate o vsem tem, kar se vam je zgodilo, in kako gledate na gorje, ki ste ga doživeli?
Ljudje umirajo. Kdor umira z zavestjo o Jezusovem križu, je zmagovalec, je mučenec. In tukaj se kaže zmagoviti Bog. Človek, ki je ustvarjen po Božji podobi, bo moral Bogu odgovarjati zaradi uničenja stvarstva. In o tem je papež govoril v Redipulji: Bog je človeku dal načrt čudovitega stvarstva, človek se je temu uprl. Ampak, kdo je človek, da se temu upira. Kako lahko človek reče: “Kaj me briga? Sem mar jaz varuh svojega brata”?
Vse to gorje, vse to izkustvo slabega, je torej tudi že tista tretja svetovna vojna, o kateri govori papež.
Ja, to sem doživel in tega me je strah. V ozadju vidim tipalke vojne: peščica bogatih in velika množica revnih, to so vojne klice. Bogastvo nikogar ne zavaruje pred vojno in socialnimi nemiri. Razslojenost povzroča veliko slabega. Zakaj nastaja džihad? Kaj imajo milijoni otrok, ki živijo nad naftnimi vrelci na Bližnjem vzhodu, od naravnega bogastva svojih dežel? Zakaj oni ne smejo v šolo? Kdo vse to ovira in kdo to preprečuje?
Kako torej ocenjujete svoje življenje misijonarja?
Živeti s temi ljudmi je izjemen privilegij, dar, ki si ga nisem zaslužil. Ko prideš do tega spoznanja, si vedno bolj njihov. Takrat ti ljudje, s katerimi živiš in za katere delaš, ne smrdijo več. Postanejo kot vonj kadila! Zato je jesti z umitimi prsti in rokami zares nekaj prvinskega.
Toplo človeškega.
Andrej Černic

POGOVOR / Misijonar Danilo Lisjak

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme