Liturgični jezik ali v kakšnem jeziku naj duhovniki mašujejo v zamejstvu
Prepovedano razmišljanje
Pred leti me je obiskal bratranec, kapucin p. Valentin Vuga, sicer cerkveni pravnik. Slovenščine ni najbolje obvladal, zato je le somaševal in mašno besedilo spremljal s pomočjo prenosnega telefona. Obiskala sva tudi Sv. Višarje in tam tudi somaševala. Večjezičnost, ki se je pri tisti maši prepletala, ga je zelo motila. Pri pogovoru se je obregnil ob to navado z domislico, da je to “pastičo” in ne maša … Ni moj namen razpravljati, kako naj v svetovišarskem svetišču mašujejo, saj je to zadeva videmske škofije.
Nagovoril me je članek v Primorskem dnevniku Raje dvojezična kot enojezična, toda … Piscu sem zelo hvaležen, imam pa nekaj pripomb: Zadnji blagopokojni beneški čedermaci so bili, žal, glede liturgičnega jezika sila okorni. Ničkolikokrat sem jih pobaral, zakaj očenaš ne molijo v beneškem narečju namesto v italijanščini. Odgovarjali so vedno enako: “Naši ljudje tega ne znajo.” Na vprašanje: “Zakaj je pridiga največkrat v italijanščini? Ali bi ne bilo lepo, če bi evangelij razložili v beneškem narečju, ki ga ljudje razumejo, vi pa obvladate?” Tudi tu sem pogorel. Navedli so mi cel kup pomislekov, od špijonov, ki da so med poslušalci, pa da ljudje italijanščino bolje razumejo … Zato se o tem z njimi nisem več pogovarjal, stiki z njimi pa so počasi oslabeli. Ob tem se še vedno živo spominjam, kako je te zapreke obšel pokojni Rino Markič: v mašo je začel postopoma uvajati vedno več beneščine, celo slovenščine, ustanovil pa je tudi prvi slovenski prosvetni zbor v Benečiji … To svojo vnemo pa je, na žalost, drago plačal …
V Konstituciji drugega vatikanskega cerkvenega zbora o bogoslužju lepo piše, da je namen prenovljenega bogoslužja ta, da bi “verniki vedno bolj krščansko živeli, se trudili za edinost Cerkve, sprejemali vse ljudi v naročje Cerkve in zato obrede prilagajali potrebam našega časa” (B.1). “V koliki meri in kako naj se uporabi domači jezik” (B.36), da “verniki zvesto in pobožno in dejavno sodelujejo” (B.48), pa odločajo škofje. Pastoralno modro pa je v jezikovno mešanem okolju liturgijo primerno prilagoditi. A tu se začenjajo težave. Nemški škof, dober poznavalec koroških razmer, me je ob nekem pogovoru rahlo piknil: “Krivi ste Slovenci sami, ki ste začeli v maše, ko se jih udeležijo tudi tujci, vpeljevati še drugi jezik in tako ste slovenščino skorajda opustili. S takšnim zanemarjanjem svojega jezika ste materinščino dejansko sami izpodrinili. Tako je marsikje pri mašah le slovensko petje …”
Kako naprej? Kjer smo Slovenci v večini ali če se udeležimo oznanjene slovenske maše, naj bo ta v slovenščini. Lepo je sicer, če pri takšni maši preberemo evangelij tudi v drugem jeziku, morda celo na kratko povemo nekaj besed, ne pa, kakor je že ponekod: dvojne prošnje, dvojni, celo trojni očenaš … Pa saj je ob vhodu v cerkev v slovenskih župnijah Neslovencem vedno na voljo mašno besedilo v njihovem jeziku. Drugi, ki so bolj vešči, pa imajo na voljo še aplikacijo maše na telefonu, kjer lahko sledijo obredu v svojem jeziku. To lepo izkoriščajo tujci, ki se včasih pri nas udeležijo nedeljske maše.
Res je: na Tržaškem, Goriškem in v Kanalski dolini mašuje po naše kar nekaj duhovnikov, ki slovenščine ne obvladajo najbolje. Zato radi uporabijo italijanščino. Končno: kako pa je v italijanskih župnijah, v katere hodi lepo število Slovencev? Je tam poskrbljeno zanje? O tem ni razprav, ker … Bodimo iskreni: Slovenci skušamo biti vedno prijazni do drugače govorečih. Kako pa ravnajo z nami Neslovenci? Tudi o tem bi morali kdaj spregovoriti. Slovenci smo navajeni molčati, potrpeti …, vedno v svojo škodo. Toda s tem se odpovedujemo lastnim narodnim koreninam, celo svoji avtohtonosti in identiteti. Na to in še na marsikaj verni zamejski Slovenci, žal, pogosto ne mislimo in tudi zato postajamo copate v očeh državljanov večinskega naroda.
