Ko tragedija postane spektakel

Človeka od nekdaj privlačijo zgodbe, resnične ali izmišljene. Pripovedujemo si jih ob družinskih mizah, zapisujemo v knjige, gledamo na odrskih deskah in filmskih platnih. Še posebej pa nas privlačijo zgodbe, ki v sebi nosijo skrivnost. Nekaj nepojasnjenega. Nekaj, kar kliče po odgovoru. Morda prav zato že stoletja z enako vnemo spremljamo detektivke, kriminalke in napete romane, v katerih se resnica razkrije šele na zadnjih straneh. Težava nastane, ko meja med fikcijo in resničnostjo postane nejasna.

Primer Garlasco se je po skoraj dveh desetletjih znova vrnil na naslovnice. Z novimi domnevami, novimi osumljenci, novimi razlagami in novimi vprašanji.

Časnikar Massimo Gramellini je v italijanskem tedniku Corriere della Sera lepo napisal, da se zdi, kot da spremljamo televizijsko nadaljevanko, katere režiser je navdih našel pri Davidu Lynchu in njegovi kultni seriji Twin Peaks. V nadaljevanki Garlasco scenaristi skrbijo, da se zgodba nikoli zares ne konča. Ko se ena sled izteče, se pojavi druga. Ko se eno vprašanje zapre, se odpre novo. In občinstvo ostaja pred zasloni, čakajoč naslednji obrat.

Obstaja pa bistvena razlika: Garlasco ni fikcija. In protagonisti niso igralci. Vsaj ne vsi.

Za razliko od televizijskih serij tukaj ni izmišljenih junakov. V središču zgodbe so mlada ženska, ki je izgubila življenje, in ljudje, ki že dvajset let živijo s posledicami tistega dne. Primer Garlasco ni zanimiv le zaradi vprašanja, kdo je storilec, morda je še bolj zgovoren kot ogledalo časa, v katerem živimo. Časa, ko tragedije vse pogosteje postajajo javni spektakel.

Danes ljudje spremljajo policijske preiskave, kot so nekdaj zvečer spremljali nadaljevanke. Nekdaj so ugibali, kako se bo razpletla usoda izmišljenih likov, danes razpravljajo o resničnih ljudeh. V dnevnih sobah, televizijskih studiih in na družbenih omrežjih se rojevajo množice samooklicanih detektivov, psihologov, forenzikov in sodnikov. Vsak novi podatek postane nov dokaz, vsak izraz na obrazu razkritje, vsaka fotografija predmet neskončnih analiz.

Ta pojav pa ni omejen le na velike primere, ki polnijo državne medije. Tudi v naših krajih, v manjših skupnostih, kjer se ljudje med seboj poznajo, se ob prometnih nesrečah, samomorih, družinskih tragedijah ali skrivnostnih dogodkih pogosto sproži podoben mehanizem. Kar na državni ravni počne televizija, na lokalni opravijo govorice. V nekaj urah vsi vedo vse, ali pa vsaj mislijo, da vedo. Ljudje sestavljajo zgodbe iz drobcev informacij, iščejo razlage, ugibajo o žrtvah in krivcih. Tragedija postane tema pogovorov v barih, na vaških praznikih, pred trgovinami in na družbenih omrežjih.

Zdi se, da nas nesreča drugega privlači z neko prvinsko silo, ki se ji ne moremo upreti. Ne zato, ker bi bili slabi ljudje, temveč ker nas skrivnost, drama in bližina človeške usode nagonsko pritegujejo. Prav tu se skriva nevarnost: med zanimanjem na eni strani in bolezensko radovednostjo na drugi je pogosto le tanek, skoraj neviden rob.

Morda nas pri takšnih zgodbah ne privlači toliko iskanje resnice kot pa občutek, da smo del zgodbe. Da lahko sodelujemo pri razreševanju skrivnosti. Da smo za trenutek bližje nečemu temačnemu, nerazložljivemu, prepovedanemu in obenem vabljivemu. Človeka od nekdaj privlačijo skrivnosti, toda v sodobnem svetu se radovednost vse prepogosto pomeša z zabavo. In tako se zgodi nekaj nenavadnega. Trpljenje drugih postane vsebina. Bolečina postane program. Smrt postane zgodba, ki jo spremljamo z enako pozornostjo kot večerno serijo.

Ob tem se velja vprašati, kaj nam takšna privlačnost pove o nas samih. Zakaj nas grozote tako pritegnejo in zakaj lahko ure in ure poslušamo podrobnosti o zločinih, nasilju in človeških tragedijah? Morda zato, ker v njih prepoznavamo lastne strahove. Morda zato, ker nas pogled v temo vznemirja in nam obenem daje občutek varnosti, a le dokler ostajamo na njeni zunanji strani, v svetlobi. Morda pa preprosto zato, ker mediji, veliki in mali, dobro vedo, da nič ne pritegne pozornosti bolj kot nesreča. Ljudje radi pokukamo v temo, a le pod pogojem, da nam ni treba stopiti vanjo.

Ko se naslednjič pred nami odpre nova odmevna zgodba, nov zločin ali nova tragedija, bi se morda morali za trenutek ustaviti. Se spomniti, da ne gledamo nadaljevanke. Da ljudje, katerih obrazi se pojavljajo na zaslonih ali v govoricah, niso liki iz scenarija. Po koncu oddaje se njihova zgodba ne zaključi. Njihova bolečina ostaja. Prav v sposobnosti, da tega ne pozabimo, se skriva razlika med družbo gledalcev in družbo ljudi.