Kdaj smo pravzaprav zreli?
V mrzlem jesenskem dopoldnevu, v torek, 30. oktobra 2012, so se malčki iz vrtcev in prvošolčki goriškega in doberdobskega ravnateljstva večstopenjskih šol s slovenskim učnim jezikom prvič v letošnjem šolskem letu zbrali v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž. Tja jih je zvabila prva letošnja predstava Goriškega vrtiljaka, abonmajske ponudbe za otroke, ki jo letos šestnajsto leto zapored, v sodelovanju s šolami, prireja Kulturni center Lojze Bratuž ob strokovni pomoči slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, v katerem se ta abonmajska srečanja z otroškimi predstavami vrstijo že tri desetletja; duša te otroške ponudbe je režiser, mentor in pedagog Emil Aberšek, ki mu srčno voščimo, da bi premostil sedanje zdravstvene težave. Tudi v letošnjem šolskem letu, od jeseni do prvih pomladnih dni, bodo otroci imeli v abonmajskem programu Malega in Velikega polžka po štiri predstave; vsaka bo imela dve jutranji ponovitvi – dvorana KCLB kljub skoraj tristotim sedežem ne zmore hkrati sprejeti vseh abonentov posameznih abonmajev, tako Malega kot Velikega polžka –. Ob predstavah bodo otroci širili svoja literarna obzorja, bogatili poznavanje slovenskega jezika, ki tako žlahtno izzveneva iz izurjenih ust poklicnih igralcev, in ne nazadnje ob njih zoreli, saj vsaka izbrana otroška gledališka ponudba bolj ali manj odkrito prinaša drobne življenjske modrosti, ki pomagajo otrokom na poti zorenja. Da pravzaprav nismo dovolj zreli niti, ko smo že odrasli, je na prvem letošnjem srečanju Goriškega vrtiljaka spregovorila lutkovna igrica Hruške gor, hruške dol, ki jo je tudi s petjem v sproščenem tekočem ritmu – včasih so si replike sledile še malce prehitro in pretiho, verjetno so mladi lutkarji vajeni nastopati v manjših dvoranah – prikazala mladinska lutkovna skupina KPD Šmihel iz Koroške, ki jo vodi Andreja Trap. Mladi lutkarji so besedilo Franeta Punterja uprizorili pod vodstvom domačega režiserja Richarda Grilca. Premiero so imeli v farni dvorani v Šmihelu konec letošnjega februarja. Z uporabo manjših in večjih lutk, ki so jih s skupnimi močmi izdelali ob Nataliji Herlec in ki zahtevajo različno tehniko vodenja, so šmihelski igralci iz preprostega besedila s kar nekaj duhovitimi odtenki izdelali pestro, všečno predstavo. V njej uboga branjevka nima zaslužka, ker lepe debele hruške želijo nazaj na drevo “k mami”. Gor na hruško jih spravijo gasilci, za katere se nato izkaže, da še sami niso dovolj zreli, da bi lahko padli z njenih vej. Še najmanj zrel je njihov vodja! Tudi iz te na drobno dodelane predstave z nekaj sugestivnimi, “grozljivimi” prizori v tehniki senčnega gledališča, z domiselno izdelanimi lutkami živih barv (čudovita je npr. tista, ki ponazarja jesen) in s splošno funkcionalno scensko podobo je razvidno dolgoletno bogato lutkarsko ustvarjanje v Šmihelu. Leta 2004 so namreč praznovali 25-letnico lutkarstva, l. 2006 pa 100-letnico društva. Od 17. do 21. oktobra 2012 je v šmihelski dvorani, kot že nekaj let, potekal mednarodni lutkovni festival Cikl Cakl. Mladi šmihelski lutkarji so že bili deležni nekaterih nagrad. Mladinska lutkovna skupina iz Šmihela je npr. na festivalu Vizije, ki je potekal od 11. do 13. maja 2012 na Ptuju, prejela nagrado za predstavo Kje je moja senca? Gostovanje mladih koroških lutkarjev v KCLB je bilo pravzaprav zadnje izmed petih goriških srečanj v sklopu Koroških kulturnih dnevov na Primorskem, kulturne izmenjave, ki jo dolga leta prirejajo Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice, Slovenska prosveta iz Trsta in Krščanska kulturna zveza iz Koroške.
IK
