Anton Gregorčič je bil izjemen politik in strateg, za sabo pa ni pustil naslednikov

Ob stoletnici smrti goriškega duhovnika je istoimenski krožek priredil mednarodni simpozij o njegovem življenju in delu

Anton Gregorčič je znan kot “utemeljitelj slovenske zavesti na Goriškem”, o njegovem delovanju pa širša javnost ve bolj malo. Ob stoletnici smrti, ki je potekala v letu 2025, je goriški krožek, ki po njem nosi ime, pripravil projekt, da bi predstavil lik duhovnika in politika, ki je deloval med 19. in 20. stoletjem. V okviru projekta je v petek, 5. junija, v dvorani nekdanjega pokrajinskega sveta v Gorici potekal mednarodni simpozij, ki ga je krožek priredil v sodelovanju s SSO, ZSKP, ISSRGO, celotni projekt pa je podprla Dežela FJK.

Pred začetkom so prisotne pozdravili goriški občinski odbornik Maurizio Negro, deželni svetnik SSk Marko Pisani, škofov vikar Karel Bolčina in nekdanji župan Občine Kobarid ter daljni Gregorčičev sorodnik Pavel Gregorčič. Slednji je lani spremljal tudi skupino goriškega krožka, ki se je konec avgusta podala na izlet na Vrsno, rojstni kraj dr. Antona Gregorčiča.

Ivan Portelli o času Gregorčičevega delovanja

Gost, predsednik Inštituta ISSRGO, se srečanja ni udeležil zaradi službenih obveznosti, zato je njegovo poročilo prebrala Svetlana Della Vedova.

Mladi Anton Gregorčič je na Dunaju študiral in bival v uglednem zavodu Augustineum. Zaradi odličnih študijskih uspehov si je zaslužil mesto za brezplačno izobraževanje v glavnem mestu monarhije, ki je vsako leto pripadlo enemu duhovniku goriške škofije. Po vrnitvi v Gorico leta 1880 je začel poučevati ter se je dejavno vključil v kulturno in politično življenje, pridružil se je društvu Sloga ter prevzel vodenje društvenega glasila Soča.

Leta 1883 je nadškofa Gollmayra po njegovi smrti zamenjal monsinjor Zorn. Ta, kot je zapisal Portelli, je bil prepričan, da si morajo duhovniki prizadevati le “za krepitev krščanske navzočnosti proti težavam sodobnega sveta”, kar je bilo za Gregorčiča, ki je bil velik pragmatik, omejujoče. V tem okolju se je razvil spor z Antonom Mahničem, ki je v skladu s prepričanji nadškofa razvijal katoliško konservativno linijo.

Gregorčič je bil prepričan, da mora duhovščina sodelovati tudi pri družbenih in narodnih vprašanjih. Pri svojem delovanju je podpiral stališča, ki bi jih lahko na splošno označili za narodno usmerjena in konservativna, odprt pa je bil tudi do liberalne struje, kar med drugim dokazuje sodelovanje pri organizaciji goriškega obiska Karla Luegerja, voditelja dunajskih krščanskih socialcev.

Elisabetta Kovic o Gregorčičevi dediščini za slovensko šolo

Gregorčič “ni ustvarjal samo posameznih šolskih ustanov, ampak celoten prostor slovenske vzgoje, izobraževanja in kulture”. To je v svojem posegu poudarila ravnateljica Elisabetta Kovic, danes zaposlena na Deželnem šolskem uradu. V šolskem okolju se ni ukvarjal s pedagoškimi prijemi, temveč je skrbel za trajnostno in dolgoročno infrastrukturo. Prizadeval si je, da bi Slovenci na Goriškem pridobili slovenski vrtec, dekliško ljudsko šolo, državno gimnazijo, pa tudi novo šolsko poslopje, šolski dom z društvom. Po prvi svetovni vojni je ustanovil založbo Goriška matica in tako omogočil tisk slovenskih knjig. Po mnenju predavateljice ni naključno, da se je Gregorčičevo šolsko delo začelo pri najmlajših. “Kdor začne pri vrtcu, razume, da se narodna samozavest ne začne šele v politiki, temveč se naprej oblikuje v družini, potem pa utrjuje v šoli, v otrokovem prvem stiku s skupnostjo,” je poudarila.

Gregorčič je imel širši pogled na šolstvo. “Mogoče bi moralo to postati vodilo tudi za današnjo šolo, morda bi se iz tega lahko danes kaj naučili,” je povedala. O Gregorčičevi šolski dediščini je rekla, da je “mrežna” in “prav to mreženje je tisto, česar nam danes drastično primanjkuje”.

V svojem posegu je podčrtala tudi Gregorčičev odnos do “političnih nasprotnikov” in njegovo sposobnost sodelovanja “tudi čez idejne meje”, prav tako ga je postavila za zgled današnji skupnosti.

Politično udejstvovanje v državnem zboru je predstavil Peter Černic

Ravnatelj in zgodovinar prof. Peter Černic je predavanje začel z orisom Gregorčičeve osebnosti skozi poglede njegovih sodobnikov. Italijani so mu očitali nacionalizem, Andrej Gabršček pa, “da se je prodal Italijanom”. Označil ga je za “marljivo čebelico”, ki nosi “narodu medu in voska za vsakdanjo potrebo”. Anton Brecelj je že takrat izpostavil, da ni sprejemal konkurence, zato kot politik ni vzgajal naslednikov, Engelbert Besednjak pa je poudarjal, da je bil izjemen strateg.

Od prve izvolitve v deželni zbor Goriške in Gradiške leta 1858 je bil skoraj neprekinjeno poslanec do leta 1913; izjema je bilo leto 1889, ko je zaradi sporov z Josipom Tonklijem protestno odstopil. Med letoma 1895 in 1901 je bil namestnik deželnega glavarja. Tedaj je spoznal, da brez slovenskih poslancev deželni zbor ne more učinkovito delovati, zato je s politično blokado dosegel pomembne koncesije, med drugim razvoj slovenskega šolstva v Gorici. Po razpadu Avstro-Ogrske je sodeloval tudi v pokrajinskem zboru pod italijansko oblastjo.

Pod vplivom kardinala Missie se je oddaljil od slovenskih liberalcev in začel sodelovati z italijanskimi političnimi krogi, prav tako liberalnimi. To sodelovanje je pomembno prispevalo h gospodarskemu in družbenemu vzponu Slovencev v Gorici. Pomembna je bila tudi naveza z grofom Alfredom Coroninijem, ki mu je odpiral poti do dunajskega dvora. Kot pomemben pokazatelj Gregorčičeve uspešnosti je Černic navedel rast slovenskega prebivalstva v Gorici: leta 1900 je slovenščino kot domači jezik navedlo 4754 oseb, leta 1910 pa že 10.790.

Po uvedbi splošne volilne pravice za moške je Gregorčič zašel v politične težave. Podprl je ustanovitev Slovenske ljudske stranke na Goriškem, vendar se je kmalu znašel v sporih z mlajšo generacijo politikov. Po letu 1918 je, čeprav neuspešno, zagovarjal ohranjanje avtonomnega položaja Gorice. Ostal je dejaven na kulturnem področju: sodeloval je pri obnovi slovenskih zadrug, ustanovil Narodno tiskarno in Goriško matico ter tako prispeval k razvoju slovenskega kulturnega življenja na Goriškem.

Ferruccio Tassin o Luigiju Faiduttiju

Med Gregorčičevimi sodobniki je bil na simpoziju širše predstavljen lik Luigija Faiduttija – po očetu Furlana, po materi Slovenca –, o katerem je spregovoril prof. Ferruccio Tassin. Izpostavil je, da je bila politika orodje tudi za Faiduttija, ki pa je bil predstavnik krščanskih socialcev. Splošna volilna pravica je bila zanj priložnost za izvolitev v dunajski parlament, tudi po zaslugi množične podpore Slovencev iz Doberdoba in Devina. Leta 1913 je postal deželni glavar.

“To je čas trenj med Slovenci in Italijani,” je povedal gost, ki je izpostavil, da so bila nasprotovanja med katoličani različnih narodnih skupnosti tudi javna in zelo ostra. Faidutti pa je v tem okolju spodbujal sodelovanje med furlanskimi in slovenskimi katoličani. Kot je povedal Tassin, so glede teh sporov najbolj zgovorne besede, ki jih je o sebi napisal v samoobrambi. Prepričan je bil, da ima kot duhovnik dolžnost se spoštljivo in pravično vesti tako do Italijanov kot do Slovencev, obenem pa da je sodelovanje med vsemi narodi dojemal kot dolžnost vsakega katoličana.

Matic Batič o razvoju slovenskega katoliškega političnega življenja na Goriškem

Dr. Matic Batič je podrobneje predstavil spor med tako imenovano staro in novo strujo v goriškem katoliškem taboru. Po njegovem mnenju je šlo za več kot zgolj politično razhajanje, saj je spor odražal “globok konflikt ne zgolj med dvema različnima modeloma katoliškega političnega delovanja, temveč med dvema katoliškima etosoma”.

Pojasnil je, da je na Goriškem politika slogaštva vztrajala precej dlje kot v osrednjem slovenskem prostoru. Ključno vlogo pri tem je imel Anton Gregorčič, ki je vse do leta 1899 zagovarjal sodelovanje različnih slovenskih političnih sil. Mlajša generacija duhovnikov in politikov, povezana z novostrujarji in krščanskosocialnim gibanjem, pa je Gregorčiču očitala, da je njegova politika “nenačelna oz. premalo katoliška”. Novostrujarji so zato podpirali samostojni katoliški politični nastop ter “zagovarjali primat katoliških vrednot, pa četudi na račun narodnih”. Starejša, narodno-katoliška usmeritev je za razliko od njih v ospredje postavljala narodno enotnost in podpirala nadaljevanje slogaške politike.

Renato Podbersič o Gregorčičevem delovanju na Dunaju

Gregorčič je bil skoraj tri desetletja, od leta 1891 do razpada monarhije, poslanec v državnem zboru. O delovanju na Dunaju je na simpoziju podrobneje spregovoril dr. Renato Podbersič, ki je poudaril, da je Gregorčič znanje in politične izkušnje, ki jih je pridobil na Goriškem, uspešno prenesel tudi v dunajski parlament.

Posebno pozornost je namenil vprašanju enakopravnosti slovenskega jezika in opozarjal na neenak položaj Slovencev v Avstrijskem primorju. Protestiral je proti dejstvu, da so lahko Italijani na poštah uporabljali svoj jezik, Slovenci pa ne. Prav tako je kritiziral stanje v sodstvu, kjer se ni uporabljal slovenski jezik. Njegovo delovanje je bilo tako tesno povezano z zaščito jezikovnih in narodnih pravic slovenskega prebivalstva. Podbersič je izpostavil tudi Gregorčičevo prizadevanje za gospodarski razvoj Goriške. Med najpomembnejšimi projekti so bili podpora gradnji vipavske železnice in Bohinjske proge ter krepitev slovenskega zadružništva in finančnih ustanov. Na Dunaju je zagovarjal zakone, ki so ščitili kmete pred oderuštvom, ter podpiral razvoj posojilnic in hranilnic.

Predavatelj je poudaril zanimivo dvojnost Gregorčičeve politike. Medtem ko je na Goriškem pogosto sodeloval z italijanskimi liberalci, je v dunajskem parlamentu odločno nastopal proti italijanskemu nacionalizmu in zagovarjal slovenske interese. Njegov politični cilj je bil vedno krepitev položaja slovenskega naroda znotraj monarhije.