Romana Legiša je “imela široko srce za bližnjega”

V sredo, 5. avgusta, smo se v novi štivanski cerkvi sv. Janeza Krstnika poslovili od dolgoletne župnijske sodelavke Romane Legiša, ki je po dolgi bolezni umrla 29. julija. Rodila se je v Štivanu 9. avgusta 1937, v družini Jožeta in Amalije Pernarčič. Pogrebnega obreda se je udeležilo zelo veliko ljudi, predvsem Štivančanov in Medvejcev, a tudi njenih nekdanjih kolegov in družinskih prijateljev od vsepovsod. Pogrebno mašo je daroval g. Karlo Bolčina, ki je v homiliji izpostavil Romanino skrb za skupnost in široko srce za potrebe bližnjega. Na koru je med obredom pel domači cerkveni zbor, ki ga je ob orglah vodil Herman Antonič. V imenu župnijske skupnosti pa se ji je po obhajilu ob ambonu zahvalila Olga Tavčar, ki je med drugim povedala, da je pokojna Romana ljubezen do domače cerkve vsrkala že kot otrok. Doma so imeli gostilno, oče, ki je tudi obdeloval župnijske vrtove ob Timavi, pa je bil obenem mežnar. Mama je skrbela za čiščenje in krašenje cerkve, pri čemer sta ji s sestro Mirico večkrat pomagali. Ko je moral oče konec tridesetih let zapreti gostilno, se je zaposlil kot vrtnar pri vodovodu in je v parku ob stavbi posadil večino dreves, ki še danes rastejo. Skupno je bilo v družini pet otrok, trije fantje in dve dekleti. Brata Rodolfo in Sandro sta umrla mlada. Rodolfo je zbolel in umrl v bolnišnici, brat Sandro pa v partizanih. Sestra Mirica pa je umrla v prometni nesreči, in sicer takoj po vojni, ko so bili naši kraji upravno del Svobodnega tržaškega ozemlja. Povozilo jo je vojaško vozilo. V družini sta tako ob mami in očetu ostala sama z bratom Pinom, ki je očeta nasledil kot mežnar.

Kot dvajsetletno dekle se je zaposlila v komaj ustanovljeni štivanski papirnici, kjer je bila dolga leta tudi odgovorna za oddelek, v katerem je bila zaposlena. Poročila se je s Pepijem Legišo iz Medje vasi in si ustvarila dom v Štivanu. V zakonu so se jima rodili trije otroci, sin Božič ter hčerki Katja in Veronika. Ko je bratu Pinu umrla žena, pa je pričela skrbeti tudi za nečakinjo Aleksandro, ki je še obiskovala osnovno šolo.

Ob delu v tovarni in doma je redno skrbela za novo štivansko cerkev, tisto s Černigojevimi praskankami na stenah. Bila je tudi dobra pevka in je s svojim prodornim sopranom redno pela v domačem cerkvenem zboru. Če ni bilo organista, je tudi sama intonirala in vodila petje pri bogoslužju. Na njeno pobudo, saj je bila članica skupine Živi rožni venec, so se vaščanke v mesecu maju dobivale v cerkvi in namesto šmarnic molile rožni venec in ga vedno obogatile s petjem Marijinih pesmi. Za procesijo svetega Rešnjega telesa pa je skrbela za čim lepšo pripravo procesije in enega izmed štirih oltarjev.

O tem, kaj je Romani in njenemu možu Pepiju pomenila vas oz. skupnost, veliko pove, da je bila pri njih doma več let tudi šola. V Štivanu namreč niso imeli šolskega poslopja, zato je bil pouk v dveh zasebnih hišah. V istih prostorih, kjer je bil nekoč pouk, je čez nekaj let pričel vaditi mladinski cerkveni zbor, ki je več let s petjem redno sodeloval pri maši v Štivanu. Ko je ta zbor prenehal delovati, pa je dala pobudo, da se je oživil ženski cerkveni zbor, ki je potem s petjem do nedavnega redno sooblikoval nedeljsko mašo. Čeprav ji zdravje zadnja leta ni dopuščalo, da bi obiskovala in skrbela za cerkev, se je vseeno zelo zanimala za razmere v naši fari in skrbela za prihodnost, še zlasti, ob pomanjkanju duhovnikov, zaradi težav s slovenskim bogoslužjem. Bila je razgledana ženska, ki je po medijih redno spremljala domače in mednarodno dogajanje. Redno je tudi prebirala vsakoletni knjižni dar Goriške Mohorjeve družbe.

Resnično, dolžnost je, kot je poudaril g. Bolčina, da Romani Legiša izrazimo javno zahvalo in da se s hvaležnostjo spominjamo vsega dobrega, ki ga je v svojem življenju naredila v svojem okolju.

Naj ji bo lahka domača zemlja. Svojcem izrekamo občuteno sožalje.