Kaj Trst sploh je?
Ko se tržaški domačin odpravi vzdolž Korza Italija in preko Borznega trga dospe do Velikega trga, se mu zdi podatek o povečanju števila turističnih enot več kot očiten. Ta težnja se je v letih okrepila tudi zaradi postanka prekooceanskih potniških velikank: med jeziki, ki se takrat razlegajo v mestnem osrčju, gre tako zaznati angleščino, tudi francoščino in ruščino. Vselej pa je slišati zlasti nemščino: kako naj bi bilo drugače!
Spomin na Trst iz avstro-ogrskih časov najbrž še danes očara avstrijske goste, ki ob svojem prihodu še vedno mislijo ali, bolje, upajo, da zalivsko mesto še naprej ohranja živ spomin na stare slavne čase in čuva svoje tedanje poslanstvo: da je skratka še vedno okno v svet nečesa… Te sanje, ki jih nedvomno še danes držijo pri življenju številni objekti cesarskega obdobja, se pa razvodenijo v melanholiji preživetega, predvsem pa pozabljenega.
Daleč od tega, da bi moral Trst hraniti svojo preteklost kot svetinjo vse do meje idolatrije: kdor preveč živi v preteklosti, težko snuje svoj vsakdan in mukoma načrtuje svojo prihodnost. Je pa res, da je po vključitvi v italijansko državno strukturo po prvi svetovni vojni, predvsem pa v času republiške obmejne politike zadnjih šestdesetih let Trst sunkovito izgubil svojo geostrateško specifiko, zgodovinsko identiteto in kulturno težo. V takem meglenem vsakdanu neka izostrena turistična ponudba ni imela pravšnje podlage, s katero bi nagovorila vedno večje število turistov, ki se ob svojem prihodu najbrž sprašujejo, kaj Trst sploh je. Ali naj v njem občudujejo ostanke slavnega pristaniškega emporija, ali naj se ob vhodu v Miramarski grad zasanjeno zatopijo v plemiško melodramo nekdanjih graščakov, ali naj z zunanjega bastijona gradu sv. Justa poveličujejo dejansko lepoto videnega?
Tako početje veliki večini obiskovalcev najbrž tudi zadostuje, neka prepričljivejša turistična politika, ki bi mrežno vzporejala prevetren odnos do svoje preteklosti s predrugačenim odnosom do svojega zaledja, bi nedvomno povečala privlačnost znamke Trst. Verjetno je ravno v tej navezi med mestom in okolico (vsaj bližnjo, Bog ne daj čezmejno, če časi še niso prikladni …) mogoče dodatno unovčiti potencial ne samo turistične, ampak splošnejše območne gospodarske ponudbe. Težko si je namreč predstavljati, da bi bila edina možna nositeljica razvojnega načrta Trsta taka infrastrukturna politika, ki bi zaradi svoje invazivne narave dejansko razvrednotila področje celotne pokrajine. S kakšno promocijo naj se predstavi in po kakšnih smernicah naj se razvije vinarska in splošnejša agroživilska dejavnost v Bregu in na Krasu prav v luči danes tako perspektivnega ekoturizma, če nad njo pretita načrta gradnje uplinjevalnika v Žavljah (in morda tudi sredi zaliva) in hitre železnice 5. koridorja z devetkilometrskim tunelom pod območjem devinsko-nabrežinske občine?
Tako očitno protislovje sili v prepričanje, da napredek morda ponuja svoje najžlahtnejše sadove, če je človek zmožen seštevka znosnega ravnotežja med danostjo okolja in njegovo dušo, čeprav danes še spečo.