Ob obletnici zakona 180
Spomin na Basaglio in pogled na duševno zdravje
V sredo, 13. maja, je bila 48. obletnica sprejetja zakona 180, ki v Italiji po zaslugi Franca Basaglie določa zaprtje zaprtih psihiatričnih ustanov in jamči duševnim bolnicam in bolnikom vse pravice, državljanstvo in dostojanstveno življenje v svobodi. V Ljudskem domu Antonio Gramsci na Pončani so v večernih urah predvajali dokumentarec režiserja Rema Schellina z naslovom “E il copione? Il copione dov’è?- Dentro di noi, signore. Il dramma è dentro di noi” (“Kaj pa scenarij? Kje je scenarij? V nas, gospod. Drama je v nas.”). Dokumentarec pripomore k razumevanju duševne bolezni brez predsodkov in z zornega kota protagonistov – uporabnikov centra za duševno zdravje.
Remo Schellino se je rodil v Dogliani v pokrajini Cunea v Piemontu leta 1965. Otroštvo in mladost je preživel v hribovitem območju Alta Langa. Obiskoval je poklicno-tehnični zavod F. Garelli v Mondovìju. Vpisal se je na univerzo, ni pa diplomiral. Civilno službo je opravil v Serravalle Langhe. Danes ima majhno filmsko produkcijsko hišo, ki jo je ustanovil leta 1991.
Pred ogledom filma je navzoče občinstvo pozdravil Gianluca Paciucci, predsednik kulturnega društva Tina Modotti, in podal nekaj uvodnih besed, s katerimi je podčrtal pomen zakona 180 in vsebine dokumentarca. Nato je spregovoril sociolog Augusto Debernardi, ki je sodeloval s Francom Basaglio. Obudil je vzdušje sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so si prizadevali, da bi bil sprejet zakon 180.
Franco Basaglia je izjavil, da ni tako pomembno, ali bodo v prihodnosti še obstajale zaprte psihiatrične bolnišnice ali ne. “Morda bodo še obstajale, pomembno je, da smo sedaj dokazali, da se lahko naredi drugače, zdaj vemo, da obstaja drug način, da je možno zdravljenje oseb z duševno stisko v skupnosti in nikakor ne v zaprtih psihiatričnih ustanovah.” V omenjenem dokumentarcu nastopa devet oseb, ki so uporabnice in uporabniki centrov za duševno zdravje ASL Cn1 v Cuneu, gostje dnevnega centra: moški in ženske med štiridesetim in šestdesetim letom, osebe, ki se vsak dan soočajo in sobivajo z duševno stisko. Obravnavati temo duševne bolezni v dokumentarnem filmu je zelo zapleteno delo še posebno zaradi občutljivosti in osebnih zgodb.
V dokumentarcu izražajo osebe z duševno stisko svoj pogled na svet, svojo zgodbo, svoje misli, sanje, strahove, želje, ne da bi jih kdo ocenjeval. Cilj je približati občinstvu temo duševnega zdravja. Vsaka nastopajoča oseba ima v filmu možnost, da si pred ogledalom v garderobi gledališča skuša nadeti ličila, ki si jih je sama izbrala, in se ob ličenju sproščeno izraža. Tako prisluhnemo njihovim besedam, izpovedi njihovega lastnega notranjega sveta. Nato naj bi nastopali kot igralke in igralci v pravi gledališki predstavi. Oseba, ki doživlja duševno stisko, je oseba, ki ima bogato notranje življenje, trpljenje, svojo specifično osebnost. Pričevanja nastopajočih izžarevajo močno človeško dimenzijo. Izkaže se pomen empatičnega poslušanja in prijaznega pogovora, ki je bistven v procesu zdravljenja.
Ogledu dokumentarca je sledila živahna debata, ki jo je oplemenitil psihiater Peppe Dell’Acqua. Poudaril je, da ne smemo nikoli pozabiti na dostojanstvo in spoštovanje, ki ju dolgujemo vsaki osebi z duševno stisko. Njegove besede nas opominjajo, da človek z duševno stisko ni nikoli “diagnoza”, ampak človek s svojo zgodbo, s svojimi željami in pravicami in da je etika odnosa temelj vsega.
