Kaj pričakujemo od šole?
V tednih, ko se poslavljamo od poletja, je v tržaški, goriški in videmski pokrajini skoraj štiri tisoč učencev in dijakov prestopilo prag slovenskih šol. Po nekaj letih, ki jih je zaznamovala pandemija, so tisti, ki jim radi pravimo “naša prihodnost”, končno lahko sedli v šolske klopi brez koronskih omejitev, in vendar pripravljeni se prilagoditi. Šolska poslopja so spet zaživela kot kraji vsakdanjih srečanj in soočanj, osebne in skupne rasti; za pripadnike mladega rodu nekak drugi dom, kjer naj bi črpali ne le znanje, temveč tudi občutek pripadnosti slovenskemu narodu. Pomembno odgovornost, če že ne pravo poslanstvo, ima pri tem v slovenskih šolah nekaj nad 480 stalno zaposlenih šolnikov. Njim, ki naj bi bili kos tej pomembni nalogi, so strokovnjaki na tradicionalnem jesenskem seminarju med drugim predočili dejstvo, da se morajo prilagajati spremenjenim družbenim potrebam v pocovidnem času. Obenem so jim spregovorili o dveh ključnih pojmih, o napakah in radovednosti. Napake bogatijo življenje, vsi jih delamo: pomembno pa je, da se iz njih česa naučimo, da padec izkoristimo tako, da vstanemo močnejši in napredujemo. Motiviranje učenca, da bo po storjeni napaki znova poskusil doseči cilj, je prava pedagoška preizkušnja. Za učitelja je bistveno tudi to, da spodbuja radovednost in navdušenje, dvome in vprašanja, pa tudi kritično razmišljanje in veselje do reševanja težav. Za preseganje napak, za radovednost in krepitev učenčeve zavzetosti je torej bistven odnos s šolnikom.
Iskren in pošten dialog naj bo zato poglavitno gibalo življenja v naših šolah: ne le dialog med poukom v razredu, temveč tudi dialog na hodnikih in v profesorskih zbornicah ter, ne nazadnje, dialog med šolo in starši, ki šolam zaupajo svoje otroke, to, kar imajo najbolj dragocenega, svojo sedanjost in prihodnost.
