Jezikovni mozaik šol: slika ni črno-bela

V spreminjajoči se populaciji slovenskih šol v Italiji ravnatelji vidijo tudi priložnosti

V ponedeljek je na nekaterih šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji že zazvonil prvi šolski zvonec, v tem tednu v učilnice stopajo še preostali dijaki in učenci na Goriškem ter Tržaškem. Nekateri pa bodo v šolske klopi sedli šele v ponedeljek, 14. septembra.

Začetek šolskega leta spet odpira že premleta vprašanja in osvetljuje nove poglede. Ravnatelji so z nami delili pogled na stanje v učilnicah z najmlajšimi iz pomladnih oddelkov ter v razredih s pripravniki na zrelostni izpit, a na izzive ne gledajo črnogledo. Čeprav demografski padec in jezikovna pestrost spreminjata podobo razredov, se ravnatelji večinoma strinjajo, da stanje ni črno, temveč drugačno. Ob tem v ospredje stopa spoznanje, da se kakovosti ter vrednosti izobraževanja na slovenskih šolah v Italiji premalo zavedamo in ju premalo poudarjamo.

Bogastva rasti v slovenski narodnostni skupnosti se pogosto še bolj zavedajo tisti, ki so jo izbrali zavestno. Med njimi niso le starši iz italijanskih družin, temveč tudi profesor Luigi Pulvirenti iz Rima, ki se je na rimski univerzi izobrazil v slovenščini ter od leta 2016 na slovenskih šolah v Italiji poučuje italijanski jezik in književnost (klikni in preberi več).

Dijaki še vedno raje izberejo licej

Tako na Tržaškem kot na Goriškem med novinci ostaja največje zanimanje za licejske smeri. Na Tržaškem prednjači jezikovna smer na liceju Prešeren, kjer bo 30 vpisanih dijakov oblikovalo dva vzporedna razreda. Presenečenje je porast vpisov na klasični licej, kjer letos beležijo trinajst novincev. Splošni trend preteklih let sicer potrjuje, da se dijaki najraje odločajo za smer uporabnih znanosti, medtem ko se jih na Tržaškem manj odloča za klasični znanstveni licej, ki je bil do nedavnega bolj privlačen. Na liceju Anton Martin Slomšek bo v prvem razredu sedemnajst dijakov.

Na Goriškem ravnatelj Peter Černic prav tako potrjuje močno nadvlado licejskih programov. Na humanistični licej Simona Gregorčiča je v prvem letniku vpisanih štiriindvajset dijakov, med katerimi je opazen delež tistih, ki prihajajo iz slovenske strani (predvidoma trinajst). Po ugotovitvah ravnatelja Petra Černica je zanimanje slovenskih dijakov za goriške šole opazno poraslo predvsem po letu Evropske prestolnice kulture, ko so Goričani začeli Gorico in Novo Gorico ter širšo Goriško pojmovati kot enotni prostor.

Drugačno sliko ponujajo tehnični zavodi in poklicne smeri, kjer so številke skromnejše in precej nihajo. Na goriškem višješolskem centru je na turistično smer trenutno vpisanih pet dijakov, na upravno-finančno-marketinško sedem, na tehnični zavod Jurij Vega, smer informatika pa enajst. Na tržaškem tehničnem zavodu Jožef Stefan beležijo na smeri mehanika in mehatronika sedemnajst prvošolcev, na smeri kemija, materiali in biotehnologije devet vpisov, v prvi razred elektronike in elektrotehnike sta se letos vpisala le dva dijaka. Ravnatelj Primož Strani ob tem pojasnjuje, da iz teh številk ni mogoče delati dolgoročnih statističnih zaključkov, saj je bil lanski prvi razred elektronike eden najštevilčnejših. V prvih razredih DTZ Žiga Zois (na smereh uprava, finance in marketing ter gradnje, okolje in prostor) beležijo skupaj trinajst prvošolcev.

Jezikovna raznolikost v učilnicah je odraz sodobnega sveta

Sestava razredov na slovenskih drugostopenjskih srednjih šolah se je v zadnjih desetletjih temeljito spremenila. Dijaki, ki prihajajo iz izključno slovenskih družin, so danes redki, večino sestavljajo otroci iz mešanih ali popolnoma italijanskih zakonov. Ta pestrost šolam po eni strani zagotavlja zadostno število vpisanih in s tem obstoj, po drugi strani pa pred pedagoški kader postavlja opazne izzive pri poučevanju v slovenščini.

Profesorski zbori se na to odzivajo načrtno z dopolnilnimi tečaji in utrjevanjem jezika, ki pa ne ostaja zgolj v domeni slovenistov. Utrjevanje jezika namreč funkcionalno poteka pri vseh predmetih, saj je slovenščina osrednji učni jezik. Ravnatelj goriškega licejskega in tehničnega pola Peter Černic v tej večjezičnosti vidi odraz sodobnega sveta. S podobnimi izzivi se namreč ne soočajo samo slovenske šole v Italiji, temveč večina šol v Sloveniji in Italiji. Poučevanje jezika, tudi maternega, zahteva nove pristope, saj imajo šole danes nalogo, da opismenjujejo v večjezičnem okolju. Peter Černic se ob tem ne strinja s predsodkom, da je raven pismenosti dijakov v pisnih izdelkih danes nižja, raba jezika se preprosto oblikuje drugače. Čeprav je v učbenikih predvidenega res manj branja zelo obsežnih in kompleksnih besedil, dijaki danes pišejo precej več kot prejšnje generacije. Tudi tržaški ravnatelj Primož Strani potrjuje, da so dijaki iz italijanskih družin tudi na tržaških šolah že večina, z veseljem pa opaža, da nekateri dosegajo presenetljivo dobre rezultate: “Odnos do slovenskega jezika je v teh primerih nekoliko drugačen, večkrat pa se ti dijaki zelo spretno vključijo tudi v slovensko stvarnost zunaj šolskih zidov.”

Na Tržaškem je glavni zadržek za dijake iz Slovenije daljše trajanje šolanja

Dodaten element v šolskem mozaiku predstavljajo dijaki iz sosednje Slovenije. Tudi njim šole nudijo ure utrjevanja, v tem primeru italijanskega jezika. Ravnateljica Mara Petaros ob tem ugotavlja, da se na tržaških licejih kandidati s slovenske strani meje vse težje odločijo za šolanje na italijanski strani. Glavni razlog in zadržek ostaja sistemska razlika v trajanju izobraževanja, saj so srednješolski programi v Sloveniji štiriletni, drugostopenjska srednja šola v Italiji pa se zaključi šele po petih letih.

Preberi tudi o stanju slovenskih večstopenjskih šol (klikni in preberi).