Nagradili prispevke 54. literarnega natečaja Mladike in se poklonili Miroslavu Košuti

V četrtek, 5. februarja 2026, zvečer je v Peterlinovi dvorani na Ulici Donizetti 3 v Trstu potekala slovesna razglasitev nagrajencev in podelitev nagrad 54. literarnega natečaja Mladike. Po kratkem uvodu predstavnice Mladike je bil čas za nagovor častnega govornika. Pisatelj Sebastijan Pregelj je izpostavil pomen Trsta kot stičišča kultur, dialoga in vlogo tega mesta kot okno slovenstva v svet. Čestital je Slovencem v zamejstvu, saj smo morda na svojo kulturo in jezik še bolj ponosni in pozorni tukaj kot drugod v Sloveniji. V matici imajo slovenski jezik za nekaj samoumevnega, v zamejstvu pa si zaradi zgodovinskih in družbenih razmer prizadevamo za gojenje jezika in kulture. Pregelj meni, da smo za jezik odgovorni prav vsi, ne samo književniki in učitelji, zato je v zamejstvu književnost več kot umetnost, je izraz identitete. Posvetil se je tudi geopolitičnim razmeram današnjega sveta in nepredvidljivosti, ki vlada v tem času. Meni, da je danes med državnimi voditelji preveč moči in premalo vesti; književnost ne more sama ustaviti tankov ali bomb, lahko pa v človeku, ki je za sprožilcem, vzbudi vest in tako prepreči ubijanje. Literarni natečaj je v tem smislu priložnost za upor – proti sovraštvu, nasilju, molku in brezbrižnosti. “Besede ne moremo utišati,” je zaključil.

Komisija, ki so jo sestavljale pisateljica Evelina Umek, pisateljica in literarna zgodovinarka Vilma Purič ter urednica knjižnega programa založbe Mladika Nadia Roncelli, je določila zmagovalce in nagrajence za kategoriji proze in poezije. Prvo nagrado za prozo je prejela zgodba Starka avtorice Tadeje Krečič Sholten. Gre za zgodbo kulturne urednice, ki mora napisati članek o pesniku iz 16. stoletja, vendar ji to zaradi zunanjega dogajanja ne uspe. Drugo nagrado za prozo je prejela zgodba Kale avtorice Miljane Cunta. Zgodba pripoveduje o noni Adi, ki v življenju težave premaguje s svojo ljubeznijo do vrta s cvetlicami – kalami. Tretjo nagrado za prozo je prejela zgodba Brez besed avtorice Valentine Fras, ki pripoveduje o srečanju ženske srednjih let z mlado migrantko na Krasu. Poleg nagrajenih je komisija za objavo priporočila še naslednje kratke zgodbe: Mož s flavto Darinke Kozinc, Nostalgični spomini Andreje Kladnik, Denar Nine Porenta, Nekega belega dne Antona Snoja, Nihče Boruta Hafnerja, Ključ do ostrige Mihe Haasa, Indigo in jaz Sama Kreutza.

V kategoriji za poezijo je prvo nagrado za svoje pesmi prejel Milan Novak. V pesmih avtor raziskuje intimna čustva in išče univerzalni utrip stvarstva. Drugo nagrado je prejela avtorica Alenka Mihorič, ki v svojih pesmih raziskuje občutek nemoči, odtujenosti in vklenjenosti posameznika v sodobnem svetu. Tretjo nagrado za poezijo je prejela Eli Škaler. V svojih kratkih pesniških zapisih je z veliko domišljije obravnavala zavest sodobnega sveta. Poleg nagrajencev je komisija za objavo priporočila še naslednje cikle pesmi: Strici so mi povedali Leva Detela, Presihanja Andreje Borščak, Levitev Patricije Logar, Pesmi o pesmih Tanje Sokolov Boh, pesmi Eda Krnića, cikel Neka zima, neko poletje in drugi trenutki Samie Žunič.

Ob nagrajevanju se je občinstvo prepričalo o visoki kakovosti nagrajenih prispevkov, ki jih je interpretativno prebrala Marjetica Puntar, igralka Radijskega odra. Nagrajevanje je spremljal glasbeni nastop Matejke Možina in Marka Čepaka. Ob spremljavi kitare in violončela sta zapela nekaj pesmi, katerih besedila so napisali primorski pesniki, med temi Srečko Kosovel, Irena Žerjal, Zora Tavčar in Miroslav Košuta.

Ravno ob spominu na pred kratkim preminulega Miroslava Košuto pa se je v svojem govoru in memoriam zaustavil Marij Čuk, predsednik Društva slovenskih pisateljev. Izpostavil je svoje osebno prijateljstvo s pesnikom. Košute se je spomnil kot velikega kulturnega delavca, ki je pomembno vplival na slovensko kulturo v Trstu, hkrati pa je bil pesnik prostora in neprostora, govoril je o svojih krajih, a hkrati o nobenem kraju. Njegova poezija je svoboda, je bližina, ob tem pa je bil Košuta tudi zelo ironičen. Čuk je zaključil z mislijo filozofa Hegla: ironija je obup lepe duše. Miroslav Košuta je imel zelo lepo dušo.