Je to sploh slovenska beseda?!
Jezikovnica (193)
V zadnjih tednih sem naletela na kar nekaj primerov “inovativne” rabe jezika. Pa ne mislite, da se bom zdaj tukaj pritoževala in udrihala po tistih, ki kvarijo “lepo slovenščino”. Ne, samo opazujem in se čudim, kakšne pomenske in oblikovne odtenke nam ponuja jezik, če govorimo, pišemo in predvsem – beremo. Sploh, ko se pogovarjamo in so naše misli hitrejše od tvorbe besed, prihajajo iz naših ust besede, ki, tik preden smo jih izrekli, sploh niso obstajale, jih ni povedal ali zapisal še nihče pred nami, zato tudi nihče drugi ne more poznati njihovega pomena. Pa ne mislim s tem na besede, ki jih v svojem otroškem govoru tvorijo malčki, ki se šele učijo govoriti, ali predšolski otroci, ki si zanalašč izmišljajo nesmiselne besede, ker je to del njihove igre. Ne, mislim na to, da včasih menimo, da neka beseda obstaja in pomeni, torej ima pomen, pa se izkaže, da to ne drži, da je mogoče samo po strukturi podobna kateri drugi. No, taka beseda, ki sem jo pred kratkim slišala od neke osebe, je bila “prevajalništvo”. Kaj menite, kaj je s tem mislila? Mislila je na “prevajalstvo”. Pri tem ni zamenjala dveh podobnih besed, ki imata različen pomen (npr. sadra in sodra), temveč je iz oblike nekih že obstoječih besed (npr. vajeništvo, bančništvo, pripravništvo, lekarništvo) sklepala, da se študij tistega, ki študira prevajanje, imenuje pač “prevajalništvo”. Beseda “prevajalništvo” v slovenščini ne obstaja. Lahko jo sicer tvorimo, a tvorimo lahko marsikaj, kar nima pomena. Npr. besede: zaprevljanje, agoravobija, proujevalec, zabužiti, paniren, pozijavati. To so besede, ki imajo pravopisne ali zgolj zatipkane napake (zaprevljanje je zapravljanje, agoravobija je agorafobija, proujevalec je proučevalec), lahko pa so samo besede, ki so tvorjene po vzorcu obstoječih besed (npr. zabužiti kot zaružiti ’porabiti denar’ ali pozijavati kot pohajati ’porabljati čas s pohajkovanjem, nedelom’), pa v resnici ne pomenijo nič, samo zdi se nam, da sta zabužiti in pozijavati slovenska glagola.
Jaz sem seveda takoj vedela, kaj je oseba, ki je izrekla “prevajalništvo”, mislila, bolj me je zaskrbelo, da se govorka ni zavedla svojega kiksa. Zakaj je do njega sploh prišlo? Zaradi preozke jezikovne kultiviranosti ali z drugimi besedami: zaradi premalo branja. Naj reče kdo, kar hoče, češ da učitelji prepogosto dajemo branje kot rešitev za vse jezikovne probleme, nekaj drži kot pribito: če govorec bere čim več jezikovno kvalitetnih besedil, ne le zapisanega govorjenega jezika na družbenih omrežjih, s tem samodejno vpija pravilne in obstoječe besede slovenskega jezika.
Neobstoječe besede, ki sem jih zapisala zgoraj, sem pobrala iz jezikovnega preizkusa Besedomat (besedomat.si), nekakšne jezikovne igre, ki jo na spletu lahko igra vsak, tako da prepoznava besede – s tem preizkusite svoj besedni zaklad oz. prepoznavanje obstoječih besed v slovenščini, hkrati pa jezikoslovcem Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pomagate pri raziskovalnih rezultatih. Njihov namen je namreč ugotoviti, katere so najbolj znane slovenske besede. Vsak, ki sodeluje, pa v prepoznavanju besed preizkusi samega sebe oz. lastno poznavanje slovenskega besedišča.
Po svoji izkušnji reševanja vam lahko izdam, da je v nabor besed uvrščenih kar nekaj primorskih narečnih ali pogovornih, npr. gorečka (pelargonija) in žrdana (goba karželj oz. knežja mušnica) – ker sta pač obe uvrščeni v Slovar slovenskega knjižnega jezika, tako da res toplo vabljeni k reševanju – res pa je, da je nabor besed pri vsakokratnem reševanju unikaten, zato se nikar ne jezite, če ne boste dobili nobene primorske. Na koncu si pomene vseh neprepoznanih besed lahko ogledate na jezikovnem portalu Fran, tako da reševanje ni samo zabavno, ampak tudi poučno, torej koristno.
Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.
