Izoliran, vdan v usodo, sam s svojimi močmi

Naslov na kratko, a jasno opisuje stanje sprejemnega sistema beguncev v Italiji, sicer pomembnega sistema, ki pa ne uživa prave politične in institucionalne legitimnosti, kaj šele ustrezne kulturne in ekonomske podpore. Begunska problematika je še kako aktualna, pravzaprav vedno aktualna tema, na katero večkrat pozabljamo in jo mogoče v časih drugih kriz (kot je npr. pandemija) postavljamo še toliko bolj v ozadje. Težave so in tudi velike, predvsem pa gre za slabo koordinacijo med politiko in sprejemnimi centri, posameznimi institucijami, ki delajo na tem področju, in vedno večjo birokracijo. Občutek, ki prevladuje med pristojnimi operaterji, je ta, da sprejemni sistem deluje nepovezano, sporadično, lokalno … O tej pomembni problematiki so govorili prav pred kratkim (v sredo, 22. junija) v Rimu, kjer so socialni operaterji predstavili študijo sprejemnega sistema in reform, ki jih je le-ta zelo potreben. Skrb vzbujajoče je predvsem to, da med socialnimi delavci prevladuje nekakšno malodušje: nekako se vdajajo v usodo. To je treba preprečiti, saj delavci na tem področju opravljajo neprecenljivo delo in dosegajo dragocene rezultate, kljub kritičnosti zaradi vedno bolj z birokracijo oteženega sistema.

Jasna vizija in koordinacija na državni ravni primanjkujeta, zato ostajajo socialni operaterji in posamezne institucije na lokalni ravni prepuščeni lastni usodi in sodelovanju z lokalnimi javnimi ustanovami oz. politiko, ki jim je ponekod naklonjena, drugod pa ne. To so težave, ki jih mi na vzhodu države dobro poznamo, saj so naši kraji v bistvu vhod v Evropo. V Gorici imamo na novo izvoljenega dosedanjega župana, ki je med volilno kampanjo med drugimi (nekaterimi zelo nizkotnimi) točkami bil proti tudi morebitnemu sprejemnemu centru za begunce. Totalna neobčutljivost za človeka, a tudi totalna brezbrižnost za reševanje problematike, ki se bo v letih le večala in slabšala. Vesten lokalni upravitelj se tako tudi težje loti projekta v zvezi s sprejemom beguncev, če je na območju, kjer ga drugi ne podpirajo ali celo izkoriščajo nasprotovanje iz volilnih in propagandnih namenov.

Nekoliko bolje, čeprav ne zaradi občinske politične uprave, je v Trstu, kjer že leta uspešno delujejo sprejemni centri oz. škofijska Karitas in konzorcij ICS (Consorzio italiano solidarietá). V petek, 24. junija 2022, so v prostorih tržaške škofije predstavili letni statistični obračun sprejemnega sistema v Trstu. Podrobno analizo sta preko projekcij prikazala direktor Karitas g. Alessandro Amodeo in predstavnik ICS (Consorzio italiano solidarietá) Giancarlo Schiavone, ki je bil med drugim med predavatelji omenjene študije v Rimu, ki si jo lahko preberete na spletni strani www.icsufficiorifugiati.org. Don Amodeo je poudaril, da letni obračun noče biti neka pohvala ali iskanje odlikovanja za opravljeno delo, ampak slika sprejemnega sistema, ki vlada v Trstu. Prikazano je, kaj se dogaja vsakodnevno v mestu, pole balkanske poti, prikazuje pa tudi prve posledice vojne v Ukrajini. Ta je namreč odprla novo begunsko pot v Trst, a jo je sprejemni sistem, kljub nekaterim preglavicam, dobro absorbiral. Nekateri ukrajinski begunci so dobili zatočišče pri sorodnikih oz. privatnikih, nekateri pa so se že pogumno vrnili v Ukrajino, v tiste kraje, kjer so se boji za zdaj nekoliko umirili. Sprejemni sistem je torej soliden in ni bil nikoli v nevarnosti, je z zadoščenjem povedal direktor Karitas. Giancarlo Schiavone je prikazal podrobne informacije in številke sprejemnega sistema. Še vedno je največ beguncev iz Afganistana in Pakistana, nekaj premikov oz. številnejših prihodov lahko opazimo iz Indije, Nepala in Turčije. Karitas je dokazala, kako se je kljub novim izzivom prilagodila zdajšnji situaciji in opravila neprecenljivo delo. Leta 2021 je šlo skozi sprejemne centre kar 4.829 prosilcev za azil (leta 2020 jih je bilo 2.624), 2.548 so jih preselili iz dežele. Spet se je v tirnice utirilo področje izobrazbe, ki je bilo zaradi pandemije pod velikim udarcem. Izboljšale so se namreč prisotnosti na tečajih italijanskega jezika, formativnih srečanjih in pri delovnih izkušnjah.