Petra Devetak iz Števerjana želi Evropsko unijo približati Evropejcem

Dvaindvajsetletna Petra Devetak iz Števerjana se je po humanističnem liceju Simona Gregorčiča odpravila na univerzitetni študij v Koper, kjer je ubrala pot raziskovanja kultur in jezikov. Za obvezno študijsko prakso pa je izbrala podjetje, ki deluje v tesnem stiku z Evropsko unijo.

Kateri študij si dokončala in zakaj si se zanj odločila? Kaj ta študij predvideva in iz katerega področja si diplomirala?

Prejšnji teden sem diplomirala na Univerzi na Primorskem, natančneje na Fakulteti za humanistične študije. Zaključila sem triletni študijski program Medkulturno jezikovno posredovanje (smer angleščina in francoščina) in tako postala diplomirana medkulturna jezikovna posredovalka. Smer se posveča prevajanju in tolmačenju z močnim poudarkom na jezikih, kulturah in medkulturnosti. Od klasičnega prevajalstva se moja smer razlikuje v tem, da tukaj ne gre le za goli prenos iz enega jezika v drugega, temveč za spoznavanje kultur in zgodovine. Na fakulteti sem torej raziskovala, zakaj so določene stvari v eni kulturi takšne, v drugi pa drugačne, kar je pri prevajanju zelo pomembno. Za to smer sem se odločila, ker so me jeziki in tuje kulture od vedno zanimali. Zelo rada potujem, sem radovedna in želim videti svet ter se čim več naučiti. Ta študij se mi je zdel zame daleč najboljša izbira.

Pred diplomo si opravila študijsko prakso v Bruslju. Kje si delala in kaj je ta praksa zaobjemala?

Praksa v tujini je bila obvezen del študijskega programa v drugem semestru tretjega letnika. Za Bruselj sem se odločila, ker je srce Evrope in sem želela biti čim bližje evropskim institucijam. Gre za resnično mednarodno okolje, zato se mi je zdela to najboljša izbira za moje želje. Delala sem v zasebnem podjetju Cronos Europa, ki je vodilni ponudnik IT in komunikacijskih storitev, podatkovne analitike in kibernetske varnosti za evropske institucije. Delala sem v oddelku za komunikacijske storitve, kjer sem se preizkusila v različnih vlogah: malo sem bila komunikacijska strateginja, pomagala sem pri upravljanju družbenih omrežij, ustvarjanju vsebin in video produkciji. Delala sem na več področjih, da bi spoznala, kako delujejo različni sektorji.

Si imela pri delu mentorja? Koliko svobode so ti dopustili in kako je konkretno potekalo tvoje delo v Bruslju?

Imela sem mentorja, s katerim sem preživela večino časa, a ker smo delali v odprti pisarni (open space), so me spodbujali k sodelovanju s čim več različnimi ljudmi. Pomagala sem oblikovalcem (motion design) in ustvarjalcem videov – pri snemanju promocijskih videov sem sodelovala celo s pisanjem scenarijev. Pripravljala sem PowerPoint predstavitve za najrazličnejše stranke in se tako učila o dizajnu (katere barve uporabiti, kam umestiti logotipe, čemu dati večjo težo itd.). Na družbenih omrežjih (LinkedIn, YouTube) sem skrbela za strategijo objav in koordinacijo z uradom.

Zelo rada sem delala za projekt, ki v sodelovanju z Evropskim parlamentom ponuja več mojstrskih tečajev, ki pa jih trenutno niso še ponudili javnosti. Pripravljala sem predstavitve in snemala glasovne podlage (voice-overs). Z mentorjem sva hodila na Evropski svet, se dogovarjala s partnerji … Zanimiva priložnost je bila tudi priprava workshopa o GEO in SEO, ki smo ga s partnerji MakeWaves pripravili za Evropski svet.

Tudi pri pripravi vrha o politični komunikaciji (Political Communication Summit) v Bruslju maja letos sem se preizkusila v različnih vlogah, saj sem bila zraven od začetka do konca: iskala sem govorce, kraj dogodka, catering in usklajevala teme. Delo je bilo zelo kreativno, vzdušje v pisarni pa izjemno mladostno in polno zagona. Sama sem bila z 21 leti najmlajša, ostali pa so bili stari nekaj manj kot 30 let.

Kako pa je v praksi izgledalo tvoje delo?

Moj tipični dan je bil poln sestankov s strankami, sponzorji in partnerji za različne projekte s strani Evropskega parlamenta, Komisije in Sveta EU. Pri več projektih smo promovirali t. i. “ripple effect strategy” – strategijo mojega urada, po kateri bi moral odnos med EU in državljani temeljiti na močnem dialogu, ne le na enosmernih pravilih.

Kaj točno je ta strategija?

To je komunikacijska strategija, ki so jo v podjetju zasnovali, tik preden sem se jim pridružila, sama pa sem nato pomagala pri njeni promociji. Živimo v času, ko smo prenasičeni z informacijami in se v njih hitro izgubimo. Ta strategija spodbuja usmerjen dialog; njen cilj je, da Evropska unija državljanom ne ukazuje “od zgoraj navzdol”, temveč poskrbi, da sporočila dejansko dosežejo prave ljudi.

V praksi to pomeni, da s pomočjo tehnologij in partnerjev izsledimo specifične skupnosti, ki so za določeno temo najbolj dovzetne. Če denimo Evropska komisija sprejme nov zakon o ribištvu in ga zgolj objavi na spletu, se novica izgubi v morju drugih informacij. Mi bi v skladu s to strategijo poiskali ljudi, ki se ukvarjajo z ribištvom, ter jim ta zakon predstavili na bolj oseben in dostopen način. Tako se informacija širi od ust do ust in ostane med ljudmi, ki jih dejansko zanima. Deluje kot kamenček, ki ga vržemo v vodo – ustvari val, ki sproži nove valove. Na tem sloni tudi predlog, ki smo ga pripravili za kampanjo evropskih volitev leta 2029.

Kakšna sprememba je torej v pripravi na evropske volitve 2029?

Ker kampanja uradno še ni bila objavljena in so volitve še daleč, ne smem razkriti vseh podrobnosti. Glavna ideja pa je dvigniti ozaveščenost mladih in jih spodbuditi, da se volitev udeležijo. Prek “ripple efekta” bi pristopili do specifičnih skupnosti, izvedli ankete in preverili, kaj državljani dejansko potrebujejo od EU. Te podatke bi nato posredovali institucijam, da bi lahko poiskale skupno točko z ljudmi. Želeli smo ustvariti most, ki bi institucijam pomagal, da z državljani komunicirajo na isti ravni.

Veliko se govori o tem, da mladi ne razumejo vpliva EU na njihov vsakdan. Ste našli kakšno specifično temo, prek katere so mladi ugotovili: “Aha, to se me pa res tiče”?

Tudi s prijatelji smo ugotovili, da mlade daleč najbolj pritegnejo projekti, ki nam omogočajo potovanja in izobraževanje v tujini (npr. Erasmus+). Zanima nas gibanje po svetu brez birokratskih ovir. Odličen primer je projekt DiscoverEU, ki osemnajstletnikom ponuja brezplačno potovanje z vlaki (Interrail) po Evropi – tudi sama sem se prijavila in šla. To so tiste otipljive priložnosti, ki ti pokažejo, kaj vse Evropa nudi in kako konkreten vpliv ima na tvoje življenje. S temi ponudbami so mladi že bolj seznanjeni, ker so jim očitno zanimive in blizu.

Evropska unija se pogosto zdi oddaljena, birokratska in suhoparna. Kateri so bili največji izzivi, ko ste jo poskušali približati mladim?

Glavna težava je, da so ljudje izgubili zaupanje v institucije. Evropo vidimo samo prek medijev in zdi se nam, da gre za oddaljeno telo, ki le postavlja pravila, mi pa jih moramo upoštevati. V Bruslju so institucije fizično prisotne in to izrazito medkulturno, evropsko vzdušje je otipljivo. V našem domačem okolju pa se o Evropi prepogosto govori le v negativnem smislu. Obstaja ogromno projektov, štipendij, prostovoljstev in priložnosti, o katerih se pri nas sploh ne govori in gredo popolnoma mimo mladih ter naših mestnih skupnosti nasploh. Evropa nam nudi veliko več, kot si mislimo.

Drugi veliki izziv je specifičen bruseljski žargon, poln tehnoloških in birokratskih izrazov. Če želiš nekoga pritegniti, mu moraš kompleksne teme najprej predstaviti v razumljivem jeziku. Šele ko se nekomu zdi tema zanimiva, se bo vanjo poglobil. Seveda pa morajo institucije hkrati ohraniti določeno mero resnosti in strokovnosti, da ostanejo zaupanja vreden vir. Ujeti to ravnovesje je najtežje.

Danes večji del komunikacije poteka po družbenih omrežjih, ki pa nujno kličejo k zelo preprostemu jeziku. Kako težko je prevajati bruseljski žargon v jezik, ki ga mladi želijo poslušati na TikToku ali Instagramu?

Zelo težko. Danes to vrzel dejansko najbolje premoščajo t. i. vplivneži (content creators), ki mlade prek družbenih omrežij na preprost in zabaven način seznanjajo z delovanjem Evrope. Čeprav jih družba morda še vedno ne jemlje povsem resno, so prav oni trenutno glavni most med mladimi in institucijami. Treba je najti pravi način, kako bi resno vsebino “prevedel” v preprost jezik. Pri tem imamo gotovo očitne omejitve: Ursula von der Leyen na TikToku pač ne bo plesala. Imela pa sem priložnost spoznati ustvarjalce, ki se takim temam posvečajo, in videti, kako mojstrsko znajo kompleksne politične teme zapakirati v nekaj sproščenega.

Ko si imela priložnost tako od blizu spremljati delovanje Evropskega parlamenta – se je tvoj osebni pogled na EU kot institucijo kaj spremenil?

Vsekakor se je spremenil. Prej nisem imela dovolj znanja o njenem delovanju. V teh štirih mesecih sem se ogromno naučila, saj sem iz prve roke videla, kaj vse stoji v ozadju in kako se premika kolesje. Zaradi tega mi je vse dogajanje v Bruslju postalo tudi bliže, imam občutek, da se me bolj tiče. Če bi ostala doma na Goriškem, bi Evropska unija zame verjetno še vedno ostala neka oddaljena, neosebna stvar.

Kako pa bi ti Evropsko unijo približala ljudem iz naših krajev zdaj, ko si spoznala, koliko projektov se dogaja v ozadju?

Najprej bi bilo treba v šolah bolj poglobljeno učiti o evropski zgodovini in institucijah. Zelo koristno bi bilo organizirati izlete – denimo ob dnevu Evrope, ko so institucije odprte za javnost. Da bi bil takšen obisk finančno dostopnejši, bi lahko organizirali natečaje, ki bi mlade spodbujali k razmišljanju o Evropi, zmagovalec pa bi za nagrado prejel izlet v Bruselj. Prepričana sem, da bi se to zlahka izvedlo.

Na univerzah bi morali še bolj promovirati Erasmus+ in izpostaviti mednarodne pisarne, na katerih so zaposleni pravi izvedenci za te projekte. Verjamem, da bi predvsem mladi veliko odnesli od direktnih pogovorov z ljudmi, ki se vsakodnevno ukvarjajo z Evropsko unijo. Lahko bi pripravili sklop spletnih predavanj z zaposlenimi na evropskih institucijah. Neposreden stik z nekom, ki v parlamentu dejansko dela, se človeka dotakne bistveno bolj kot gola teorija ali oddaljeno medijsko poročanje.

Mladim pa svetujem, da se malo bolj pogumno odločajo za ponudbe Evropske unije: kar nam ponuja, je treba izkoristiti kot investicijo za našo prihodnost. Evropska unija na svoj način že steguje roke proti mladim, mi pa bi lahko z malo večjo radovednostjo in hvaležnostjo izkoristili dragocene priložnosti za osebno in izobraževalno rast.

Tri leta študija so za tabo, prva resna praksa v mednarodnem okolju tudi. Kakšni so tvoji načrti za naprej?

Rada bi postala tolmačica. Zato sem se vpisala na magistrski študij jezikovnega posredovanja in prevajanja v Kopru. Po magisteriju pa se želim vrniti v Bruselj, po možnosti kot tolmačica na Evropski komisiji. Še naprej se želim posvečati izboljševanju povezave med institucijami in ljudmi. Izjemno pomembno se mi zdi, da informacije do državljanov pridejo v njihovem maternem jeziku. Četudi vsi razumemo angleško, se nas podatki precej bolj dotaknejo in so nam bliže, če jih preberemo v svojem jeziku. Temu poslanstvu bi se rada posvetila tudi v prihodnosti.