Glasba, ki dviguje um in srce
V tem času z velikim veseljem obhajamo praznovanja ob okroglih obletnicah ZCPZ Gorica in ZCPZ Trst. Združenje cerkvenih pevskih zborov iz Gorice je bilo ustanovljeno leta 1973 in že petdeset let skrbi za cerkvene zbore (41 pevskih sestavov) in njihovo pomembno delovanje v slovenskih župnijah goriške nadškofije. Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta pa je uradno nastala marca leta 1963 in že šestdeset let ponuja pomoč cerkvenim zborom s Tržaškega ter posebno skrbi za izobraževanje organistov.
Mislim, da smo vsi dolžni se udeležiti bogatih pobud ob teh velikih obletnicah in biti hvaležni za delovanje naših cerkvenih glasbenikov, brez katerih bi bila naša bogoslužja manj bogata in doživeta, pa tudi slovenska manjšina bi ogromno izgubila pri svoji kulturi, identiteti in jeziku.
Kot kristjani se moramo zavedati, da je cerkvena glasba pomembna ob naših srečanjih z Bogom, saj sta glasba in petje, kot uči sv. Avguštin, “izraz našega veselja in ljubezni”. V svetem bogoslužju se naša duša srečuje v ljubezni z našim Gospodom, in to rodi v nas veselje, globoko veselje, ki se želi izražati. Toda to veselje je po svoji naravi višje od človekovih izraznih zmožnosti: težko ga je prevesti v besede. Tu je naloga, ki jo je božja previdnost dodelila glasbi in petju, ki zmoreta preseči vse besede. Z glasbo dajemo glas svoji naravni želji, da slavimo Boga s pesmijo ljubezni. Cerkvena glasba je tudi dejanje pravičnosti: Bogu daje hvalo, ki mu pripada zaradi njegove neskončne ljubezni.
Cerkvena glasba služi tudi vernikom, ki včasih težko molijo. Včasih smo tako raztreseni, da ne najdemo poti do Boga. Tukaj nam pride na pomoč glasba – tem bolj visoka cerkvena glasba – ki dviga naše srce in um do Boga.
Cerkvena glasba služi končno tudi Cerkvi in njeni skrivnosti. Omogoča nam, da predokusimo nebeško liturgijo in nebeško Cerkev, v kateri se zbori angelov in svetnikov združijo v neskončni pesmi ljubezni in hvalnice. Dobra cerkvena glasba zmore izraziti delček skrivnosti Božje ljubezni do nas in naše ljubezni do Njega.
Slavni skladatelj Franz Liszt (1811–1886) se je, potem ko je igral pred kralji in cesarji, gostoval v najbolj ekskluzivnih domovih evropskega plemstva in požel občudovanje v najpomembnejših koncertnih dvoranah stare celine, pri 35 letih odločil odmakniti se od posvetnega življenja v somrak provincialnega mesta Weimar; utrujen in nemotiviran je začutil potrebo po iskanju miru in tišine, da bi se ustavil in globoko razmišljal o vsem, kar je pretresalo njegovo dušo. Na dolgi in težavni poti duhovnega asketizma, ki ga je leta 1865 pripeljala do prejema tonzure in nižjih redov v Vatikanu, je madžarski umetnik večino ustvarjalnih moči svoje zrelosti posvetil pisanju sakralnih del (omenjam posebno velikanski oratorij Christus in Via Crucis). Pri tem je priznal: “Skladatelj sakralne glasbe mora biti tudi pridigar in duhovnik, in kjer besede ne zadoščajo za izražanje čustev, jim glasba da krila in jih spremeni v zvok.” To ne velja le za skladatelje, temveč tudi za pevce in organiste. Dragi cerkveni pevci in glasbeniki, zavedajte se vaše “duhovniške” vloge in iz srca hvala od vseh nas!
