Dva in dva je (še vedno) štiri

Piše: Majda Artač Sturman

Kot šolnica sem se spraševala in se sprašujem, zakaj posvečamo še vedno premalo pozornosti šolski stvarnosti, zlasti prizadevanjem in konkretnemu delu učnega kadra, ki se vsak dan med šolskimi klopmi in v zadnjih letih tudi doma spopada z novimi težavami in izzivi. Mediji seveda poročajo o začetku in koncu pouka, odličnih maturantkah in maturantih ter dosežkih na raznih tekmovanjih in opozarjajo na sindikalna in birokratska vprašanja oziroma pomanjkljivosti italijanskega šolskega sistema, v zadnjih tednih na krčenje števila ravnateljstev. Kritična šolska tema pa je predvsem upadanje števila vpisanih v vrtce in osnovne šole, ki se pojavlja in ponavlja ob januarskih predvpisih in na začetku šolskega leta.

Kaj pa se dogaja vmes? Nedvomno sprejemanje malčkov, ki ne obvladajo slovenščine, temveč italijanščino ali kak drug jezik, predvsem pa zahtevno delo vzgojiteljic, učiteljev, profesoric in profesorjev, ki ob naraščajoči birokraciji in zahtevah vsemogočnih staršev izumljajo vsak dan nove rešitve, se prilagajajo, se izobražujejo, načrtujejo. Spoštovane bralke in bralci, ste večkrat zasledili intervju z vzgojiteljem, učiteljico, ki se spopada s problematiko otrok, ki prihajajo iz italijanskih ali jezikovno raznolikih družin, ali s profesorjem, profesorico, ki poučuje slovenščino dijak(inj)e z vse skromnejšim znanjem slovenščine? Glede upadanja vpisov oziroma praznjenja šolskega gnezda pa tako: zdi se, kot da bi redke štorklje nosile otroke drugam, če ne ob rojstvu tja, kjer so si naši mladi ustvarili družino (denimo v Sloveniji, v popolnoma italijanskem okolju ali v tujini; mimogrede – nujno bi bilo podrobneje raziskati vzroke in razsežnosti tega pojava), pa kasneje ob vstopu v osnovno šolo.

Koliko pozornosti usmerjamo ne samo v predšolsko (jezikovno) vzgojo, temveč v iskanje rešitev, saj je danes zaradi prezaposlenosti staršev treba zagotoviti varstvo tudi v najnežnejši dobi, to je v t. i. jasličnih oziroma pomladnih oddelkih? Za usvajanje jezikovnih in sporazumevalnih sposobnosti je izredno pomembno, da malček preživi večji del dneva v okolju in strukturah, kjer osebje obvlada slovenščino. Morda se prav zaradi tega občinska uprava in zadolženi za šolstvo, vzgojo in izobraževanje otepajo uvajanja in ustanavljanja slovenskih oddelkov v mestnem okolju.

Problem šolskega upada in osipa je treba reševati od korenin. Je naše okolje vključno z javnomnenjsko naravnanostjo usmerjeno bolj v preteklost kot v prihodnost? Je dovolj dajati mladim prostor za izražanje v medijih, zdravo zabavo in srečevanje, izražanje predlogov in uresničevanje kratkoročnih ciljev, zamisli? Menim, da na področju celostne vzgoje mladih naredimo premalo oziroma usmerjamo pozornost v sicer pomembne teme in področja, a ne dajemo dovolj poudarka etičnim, vzgojnim in verskim vrednotam, na katerih se lahko oblikujejo pogledi na prihodnost naše skupnosti. Ne manjka nam elan, manjka nam globinskost navdiha, strateško osmišljene izbire, ki naj omogočajo tudi v tem nelahkem času (ko se veliko razpravlja o problematičnih temah, umetni inteligenci, klimatski ogroženosti, spletnem in spolnem nasilju) zaupanje, vero v življenje, empatijo, solidarnost do drugega in pripravljenost na ubiranje težjih poti, ki zahtevajo tudi odrekanje, potrpljenje. Kajti ustvariti družino, imeti in vzgajati otroke – to ni sprehod, temveč zahtevna gorska tura.

Raje bi več brala in slišala ne o športnih tekmah, dosežkih in aktivnostih ter gospodarskih dejavnostih, kot sta vinogradništvo in vinarstvo, temveč v večji meri o družinski, mladostniški problematiki, šolstvu, jezikovni in kulturni ozaveščenosti ter narodni zavesti (besedna zveza, ki jo, resnici na ljubo, slišim bolj poredkoma). Da ne govorim o književnosti, odnosu do branja knjig, besedne in upodabljajoče umetnosti! Saj ne obstajata samo ljubiteljska in zborovska kultura. Nedvomno je današnja družbena stvarnost raznolika, pisana, mavrična, tako v jezikovnem kot kulturnem smislu, kar zna biti zanimivo, a prepričana sem, da se vsesplošna zavest oblikuje na osnovi vsebin, ki jih ponujajo tradicionalni mediji, na katere je vezano še veliko ljudi.

Vsesplošno navdušenje za osrednji slovenski prostor (večje možnosti zaposlitve po študiju v Sloveniji, denimo zdravnikov, precenjevanje slovenskega šolskega sistema, skrb za predšolsko vzgojo, ugodnosti v jaslih in vrtcih) je prineslo naši skupnosti tudi negativne posledice, med drugim osip mlade (šolske) populacije. Pojav vpisovanja otrok iz zamejstva v šole onkraj nekdanje mejne ločnice že nekaj časa prizadeva naše šolske ustanove, da je otrok vedno manj: neizpodbitno pa je, da je dva in dva še vedno štiri. Če dve družini iz neke vasi vpišeta otroka v osnovno šolo, na primer v Sežano, ostaneta za tukajšnji vaški prvi razred samo še dva. Pojav bega možganov iz naših krajev in demografske zime bi morali analizirati in kot za načrtovanje naprednih in zelo dobrih jezikovnih rešitev, ki pripomorejo k dvigu jezikovne kulture in znanja slovenščine, opraviti temeljne raziskave. Le konkretni podatki in ugotovitve lahko omogočijo načrte in procese za spremembe in trende, na katerih se more razvijati konstruktivna vizija naše šole.

Za sklep pa misel eminentnega intelektualca, pisatelja in profesorja Alojza Rebule, besede, ki jih je izrekel v slavnostnem govoru na proslavi 40-letnice obnovitve slovenskih šol 31. maja 1985 v Kulturnem domu v Trstu: A če nočemo, da naše šole postanejo muzeji, nam mora biti nekaj jasno: da Slovencev v zamejstvu ne bo prvenstveno ohranjala tudi šola ne, tudi gledališke predstave ne, tudi romani in pesniške zbirke ne, tudi športni uspehi ne: prvenstveno jih bodo ohranjali otroci.

Kaj (lahko) konkretno naredimo za mladim staršem in otrokom prijazno okolje?

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme