DSI / Strunjanska cerkvica še vedno privablja romarje
O tem dogodku sta prejšnji teden v Društvu slovenskih izobražencev spregovorila strunjanski župnik, pater Niko Žvokelj, in etnologinja Rožana Špeh. Prvi je orisal zgodovino cerkvice in Marijinega čaščenja, izvedenka pa je predstavila svojo monografijo, ki je tik pred izdajo, in dogodke, vezane na cerkvico v Strunjanu, s posebnim poudarkom na pomenu votivnih podob oziroma zahvalnih tablic.
Žvokelj je uvodno spregovoril o delu in trudu svojih predhodnikov, ki so obnavljali cerkev, večkrat brez prave podpore, tako da je danes res popolnoma obnovljena. O pomembni obletnici pa je dejal, da se marsikdo sprašuje, ali se je Marija res prikazala ali če je to le legenda. Po njegovem mnenju se moramo prej zamisliti nad dejstvom, koliko ljudi je prihajalo v Strunjan, pokleknilo pred Marijo in našlo oporo v svojem življenju. Vez med Marijo in življenjem na morju je dejansko zelo močna, o čemer pričajo tudi številni pregovori in votivne podobe.
V kratki zgodovini cerkve na večjezičnem prospektu, ki ga je ob tej priložnosti natisnila strunjanska župnija, izvemo, da se je leta 1512, v noči med 14. in 15. avgustom, pri vratih cerkvice Barcazza v Strunjanu prikazala Marija čuvajema vinogradov Giovanniju Grandiju in Pietru di Zagabria. Po tem dogodku so cerkev, ki je dobila ime po bogati piranski vdovi, ki jo je dala obnoviti, preimenovali v “Sveta Marija od Prikazanja”. Kmalu je postala najpomembnejša istrska božja pot, ki je vsako leto privabljala številne romarje in popotnike. Kar se tiče druge pomembne obletnice, pa je leta 1912 zadnji slovenski tržaški škof dr. Andrej Karlin ob asistenci ljubljanskega škofa Jegliča in frančiškanskega misijonskega brata Marconija z dovoljenjem tedanjega papeža Pija X. slovesno kronal strunjansko Marijino podobo, ki jo je okoli leta 1520 narisal slikar Francesco Valerio in še danes krasi glavni oltar. Kronanje je tedaj pomenilo potrditev romarske cerkve.
Kot je dejal pater Žvokelj, “ne prodajamo čudežev. To je naša odgovornost do rodov, ko so še kot otroci spremljali starše na romarsko pot in ki so zadnjih tristo metrov do cerkvice šli po kolenih. Letošnja obletnica je enkraten in edinstven dogodek. V tej kontinuiteti poudarja, da je tukaj res nekaj”.
O temi, povezani s strunjansko cerkvico, je spregovorila tudi odlična poznavalka zgodovine, navad in romanj tega področja, etnologinja Rožana Špeh, in sicer najprej o pomenu, ki ga je imel Strunjan za Istrane. V knjigi, ki bo izšla v kratkem, bo predstavljeno dvajset let dolgo delo iz narodopisnega, teološkega, etnološkega in zgodovinskega stališča, kar priča o resničnosti omenjenega dogodka v Strunjanu. Etnologinja se je dalje posvetila pomenu zahvalnih tablic, ki so jih ljudje prinašali s prošnjo za ozdravitev ali pa, ker so se rešili iz nevarnosti na morju. Zahvalne podobe so v bistvu slike manjšega ali večjega formata, ki so jih ljudje navadno naročali pri krajevnih ali poklicnih umetnikih, tako imenovanih madonarjih. Take podobe predstavljajo posebno kategorijo slikanja. Ljudje jih še vedno prinašajo kot izraz vere in zaupanja ter predstavljajo neprecenljivo bogastvo. Strunjan je edini slovenski kraj, kjer je največ ohranjenih tablic mornarjev in ribičev.
Prisotni v Peterlinovi dvorani so si ogledali Zgodbo o stvarjenju, grehu in odrešenju Ubalda Trnkoczyja, na koncu pa je etnologinja še poudarila, da je Strunjan kraj milosti, miru, povezovanja, blagoslova in vere… Veliko se je že zgodilo in se še bo.
Šin
