Drobne misli ob bližnjem začetku gledališke sezone
Po vročem poletju, ko Talijini častilci potešijo žejo po gledališki svežini le morda ob kakšni ambientalni predstavi ali na kakšnem festivalu ljubiteljskih gledaliških skupin, ki si sicer prizadevno utirajo pot v zapleteni in zahtevni dramski svet, si vztrajen spremljevalec gledališke umetnosti srčno zaželi spet lepe, vsebinsko pomenljive in vrhunsko izvedene predstave. Srce je pač prav v otožnem jesenskem času, ko se zdi, da z odpadlimi listi gre v večnost tudi drobcen del nas samih, voljno sprejeti kaj plemenitega, takega, ki napolni dušo z bogatimi doživetji in globokimi občutki. Naše Slovensko stalno gledališče, na katerega smo bili včasih zelo navezani in so bile njegove predstave zmeraj praznični trenutek za gledalce, predvsem goriške, h katerim je redno prihajalo v goste z nepozabnimi dramskimi deli, se je letos, v brk zrahljanim medčloveškim odnosom, odločilo, da bo gledalcem pod režijskim vodstvom znanih režiserjev – na slovenski tržaški oder se vrača tudi Marko Sosič – ponudilo šopek predstav, odbranih iz klasične in sodobne svetovne zakladnice, pod naslovom Sledi srca. Prav te sledi lahko krepijo namreč navdih in vodijo umetniška pota s plemenitimi, iskrenimi vsebinami, v katerih lahko vsak gledalec najde košček sebe ali spodbudo in uteho za nadaljevanje svoje življenjske poti, ki seveda še zdaleč ni samo “pocukrana”. Poslanstvo našega gledališča v tem našem malem prostoru, kjer marsikoga bolj privablja in včasih neupravičeno omamlja široka umetniška ponudba večinskega naroda, ima namreč nešteto odtenkov. Med te spada najprej izbira repertoarja, ki naj zaobjema slovenske in svetovne dramske dragulje, saj si gledalec želi videti vselej nekaj žlahtnega, kar plemeniti duha, pa naj gre za resnejše, trpke, absurdne ali humorne vsebine. Mlačne ali po vsej sili preveč drzne ali neetično izzivalne predstave so pogosto obsojene na neuspeh. Včasih smo z veseljem zahajali v gledališče tudi zaradi tega, da bi slišali, kako enkratno zveni iz izšolanih ust igralcev naš materni jezik. Ob žal nenehnem siromašenju naše domače govorice smo prav mi “zamejci” sedaj še bolj željni in potrebni (!) uglajene odrske govorice, saj revnega ali celo pritlehnega pouličnega izražanja so naša ušesa že prepolna. Naše gledališče mora ob svojem delovanju imeti pred seboj še zmeraj pomembno poslanstvo: krepiti narodno zavest in vtisniti v gledalčevo zavest občutek pripadnosti slovenski narodni skupnosti. Prav gotovo se bo kdo ob tej misli namrdnil, češ da je zastarela, saj je treba v sodobnem svetu biti svetovljanski, odprti za vse. Res je treba biti širokih obzorij, a vselej trdno vraščeni v domačo zemljo, tako kot vselej neomajno zatrjuje pisatelj Boris Pahor. Tako mora biti tudi naše “zamejsko” gledališče, drugače nima smisla, da ga imamo. Zato bi moralo biti še bolj prisotno na celotnem deželnem ozemlju, na katerem živimo Slovenci, čeprav vemo, da je to večkrat težko izvedljivo zaradi finančnih stisk. A te so bile še večje po vojni, ko je slovensko gledališče iz Trsta gostovalo tudi v zakotnih vasicah v nemogočih pogojih. Naši gledališčniki večkrat poudarjajo, da je tržaški Kulturni dom osrednji gledališki hram, tudi zato je v njem sezona SSG mnogo bogatejša od goriške in tiste na Čedajskem. A kaj, ko postaja prava muka voziti se na predstave v Trst, ko noro iščeš parkirni prostor po prenasičenih tržaških ulicah in ne veš, v katero luknjico bi spravil svojega jeklenega konjička, da bi lahko končno stopil v preddverje Kulturnega doma!
Na Goriškem in Tržaškem smo sicer ljubitelji gledaliških desk privilegirani, saj imamo lučaj stran od nas, na oni strani nekdanje meje, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, ki ponuja zanimivo repertoarno izbiro z velikokrat mojstrsko izvedenimi predstavami, in Gledališče Koper, ki se navadno usmerja bolj v kakovostno komedijsko ponudbo. Obe gledališči sta letos prisotni v abonmajski ponudbi SSG, tudi s koprodukcijsko predstavo, kar bi moralo vedno biti utečena navada.
Vodstvo SSG gotovo nima lahkega dela ob pripravi vsakoletnega programa, saj pri tem mora – ali bi moralo – biti pozorno na raznolikost svoje publike in skušati zadovoljiti vse gledalce. Ali je imelo letos pri tem res srečno roko, lahko ugotovimo le, če vpišemo abonma, kajti posamezne predstave si je treba ogledati (!), da lahko o njih izrečemo pohvalne ali kritične misli.
Zato “z roko v roki” poskrbimo za vpis abonmaja, ki obljublja, da nas bo popeljal po “sledeh srca”!
