Nadomestitev človeškega napredka z napredkom tehnologije
Tehnologija je eden največjih dosežkov sodobnega časa. Omogoča nam skoraj vse: dostop do znanja, takojšnjo komunikacijo, občutek povezanosti s svetom. Zdi se, da brez nje ne znamo več živeti, in problem je morda prav v tem.
Kdaj uporaba postane odvisnost? Na prvi pogled je meja skoraj nevidna. Vsi uporabljamo telefone, vsi smo prisotni na spletu, vsi sledimo novicam, podobam, ljudem. To je postalo normalno. A prav v tej normalnosti se skriva nevarnost: da ne opazimo več, kdaj nas nekaj, kar naj bi nam služilo, začne obvladovati. Kot je v Finžgarjevem domu na Opčinah dne 27. februarja opozoril dr. Bernard Spazzapan, gost večera skupno s psihoterapevtom Miho Kramlijem, lahko prav vse, kar nam prinaša ugodje, vodi v pretiravanje. In od tam naprej v zasvojenost. Ne govorimo več le o kemičnih odvisnostih. Vedno pogosteje gre za drugačne oblike zasvojenosti: zasloni, družbena omrežja, spletne igre, nakupovanje, neskončno brskanje za informacijami. Vse to deluje po podobnem principu, saj ponuja hitro zadovoljstvo.
V ozadju tega procesa je delovanje dopamina, ki v možganih ustvarja občutek nagrade. Ko prejmemo sporočilo, všeček ali novo informacijo, se sproži kratek občutek zadovoljstva. In potem želimo še, a ne zato, ker bi to res potrebovali. Tako nastane krog, iz katerega je težko izstopiti. Vsakodnevno pri soletnikih opažam to vedenje, ki negativno vpliva na njihovo duševno stanje. Tako obnašanje pripelje do odvisnosti, saj ne morejo iti niti ven iz razreda brez telefona. Premišljujem, zakaj je prišlo do tega, in morda imam svoj odgovor. Med obdobjem koronavirusa smo preživljali večino časa sami. V telefonu smo našli bližino s soletniki in svetom. Lahko smo bili cel dan na vezi s prijatelji … Krasno! Vendar to, da nimamo fizičnih osebnih stikov, nam je postala normalnost. Občutke, ki smo jih prej izražali z objemi oz. sočutjem do človeka, smo nadomestili z zasloni. Ali obstaja empatija tudi brez fizičnega stika? Razmišljam, ali je stopnja sočustvovanja na zaslonu enaka sočustvovanju v realnem svetu.
“Sčasoma se razvije t. i. craving: močna, pogosto neobvladljiva želja. Človek ne poseže več po telefonu zavestno, ampak impulzivno,” pravi dr. Spazzapan. Delovanje razuma, ki bi nas moralo opozarjati na meje in posledice, se umakne. Ostane le še potreba po ponovitvi občutka. In kar je bilo nekoč dovolj, kmalu ni več. Potrebujemo več časa, več vsebin … To je proces, ki je značilen za vse oblike zasvojenosti.
Če odrasli v tem pogosto izgubljamo ravnotežje, so otroci še toliko bolj izpostavljeni. Otroštvo bi moralo biti prostor razvoja, pozornosti, domišljije, socialnih veščin. A danes se vse pogosteje dogaja, da te procese nadomeščajo zasloni. Vsebine so hitre, pisane, enostavno zanimive za otroka, ki komaj spoznava svet. Problem je, da je otroku predstavljen tak svet, ki ni realen in ima samo eno dimenzijo. Digitalne vsebine ne dolgočasijo otroka, ampak prav dolgčas je tisti, ki spodbuja ustvarjalnost, kreativnost in notranji razvoj. Namesto tega so otroci nenehno stimulirani. Posledice so opazne: težave s koncentracijo, zmanjšana sposobnost poglobljenega razmišljanja, čustvena nestabilnost. Dr. Spazzapan opozarja: “Pojavlja se celo izraz digitalna demenca – stanje, ko zaradi pretirane rabe tehnologije izgubljamo kognitivne sposobnosti.” Tako obnašanje je že vidno pri novih generacijah, ki enostavno nimajo želje po igranju z vrstniki, saj lahko počivajo in se igrajo digitalne igrice. Igranje pa je bistven korak pri razvoju. Otrok, poleg tega, da je izpostavljen novim izzivom, ima socialni trenutek, ki oblikuje njegov notranji svet: razume, s kom bo prijatelj in s kom ne, ker mu je morda ta antipatičen. To so enostavne sposobnosti, ki bi jih moral imeti vsak otrok, saj ga učijo živeti v svetu, ki ga obdaja.
Najbolj nevarna posledica tehnologije so po mojem mnenju algoritmi. Algoritmi natančno spremljajo naše interese in nam ponujajo vsebine, ki jih želimo videti. Na tak način ostajamo ujeti v lastnem interesnem krogu, kjer redko srečamo drugačna mnenja. To je res nevarno, ker nočemo več videti drugačnega in se družimo s samo nam podobnim. Dolgotrajno lahko pripelje v enosmerno politično idejo in vsi vemo, kako se lahko ta zgodba nadaljuje. Tehnologija je in bo ostala del našega življenja. Ne moremo in verjetno se ji tudi ne želimo odpovedati. Lahko pa se vprašamo, kakšno mesto ji bomo dali. Ali bo ostala orodje ali bo postala gospodar? Straši me misel, da bi tehnologija prevladala. Ali je že?
