Prispevek Vlada Klemšeta k ohranjanju zgodovinskega izročila
Knjiga Svet med goro in vodo o kamenjskih in potoških ledinskih imenih
V letu 2025 je izšla monografija Svet med goro in vodo: Ledinska imena v Kamnjah in Potočah, pod katero se kot avtor in urednik podpisuje Vlado Klemše. Delo, ki je nastalo pod strokovnim mentorstvom dr. Danile Zuljan Kumar, je izdalo Športno kulturno turistično društvo Kamnje-Potoče, tiskala pa Grafica Goriziana. Gre za monumentalno dokumentacijo nesnovne kulturne dediščine krajev pod Čavnom in ob reki Vipavi.
Knjiga je plod večletnega potrpežljivega zbiranja pisnega in ustnega gradiva o kamenjskem in potoškem imenoslovju. Avtor je vsebino zasnoval na kritični primerjavi treh ključnih zgodovinskih virov: terezijanskega (1752), jožefinskega (1789) in franciscejskega katastra (1823–1828). Podatke je nadgradil s terenskimi raziskavami, obhodi in pogovori z več kot petdesetimi domačini, ki so pomagali pri določanju prostorske umestitve in razvozlavanju narečne rabe imen.
Izdaja knjige je bila osrednji cilj Športno kulturno turističnega društva Kamnje-Potoče, ki skoraj 30 let povezuje ljudi v tamkajšnji skupnosti in ki ga vodi predsednik Žiga Vodopivec. Društvo, ki je sicer bolj znano po športnih dogodkih, kot je tek na Malo goro, je v tem projektu prepoznalo priložnost za ohranitev zgodb preteklih rodov. Gonilna sila in animator pripravljalnega dela je bil – skupno s Klemšetom – Jože Vodopivec, ki je hkrati tudi avtor številnih fotografij v knjigi. Žiga Vodopivec je v svojem uvodu še podčrtal, da “ledinska imena niso zgolj zemljepisne oznake, temveč nosijo zgodbe preteklih rodov ter odražajo način življenja naših prednikov. Zatorej varujmo knjigo, da bodo tudi prihodnje generacije poznale te kraje tako kot naši starši.”
Kot v spremni besedi poudarja esejist in prevajalec Pavel Peter Bratina, ledinska imena niso le zemljepisne oznake, temveč “okamenela znamenja jezikovnega razvoja”. Na tem prepišnem prostoru so se skozi stoletja prepletali vplivi slovenščine, italijanščine, furlanščine in nemščine. Knjiga ohranja drobce predslovenske toponomastike in priča o tem, kako so domačini skozi poimenovanja parcel, votlin, voda in vzpetin izražali svojo komunikacijsko iznajdljivost. Takšni zborniki, še piše Bratina, presegajo gospodarski vidik človeškega življenja in nas opozarjajo na druga, “zlasti kulturna in duhovna področja, iz katerih se je pravzaprav oblikovala ‘celostna umetnina’ Kamenj in Potoč ter širše slovenske skupnosti”.
Med drugimi zapisi je dragocena študija, ki jo je pripravila Danila Zuljan Kumar z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in ki podrobno obravnava notranjsko narečje slovenščine. Avtorica narečje umešča v širši jezikovni kontekst, pri čemer pojasnjuje njegovo dvojno naravo: izvorno spada v jugovzhodno narečno osnovo (povezava z dolenjščino), zaradi kasnejših vplivov pa se danes uvršča v primorsko narečno skupino. Posebej zanimiv je tudi zapis, ki povzema življenje v začetku 19. stoletja, ko je v občini Kamnje živelo 379 oseb (podatek iz leta 1827). Arhivski zapisi med drugim razkrivajo surovo resničnost tistega časa: večina od 67 hiš je bila majhnih, kamnitih in v slabem stanju, kritih s korci. Zaradi pomanjkanja orodja so zemljo rahljali ročno z motikami. Trte so sadili ob robovih njiv ali ob drevesih, vino pa je bilo po oceni takratne komisije slabše kakovosti in neprijetnega okusa zaradi nadmorske višine. Dokumenti iz leta 1824 pričajo o veliki revščini, saj sta bili le dve družini označeni za premožni, vsi ostali pa za revne.
Čeprav Klemše skromno zapiše, da knjiga ni popolna, saj je težko rekonstruirati tristo let zgodovine na podlagi imen, ki izginjajo, ko jih nehamo uporabljati, gre brez dvoma za pošten in ključen prispevek k ohranjanju jezikovnega in zgodovinskega izročila ter samorazumevanju krajevne skupnosti. Publikacija, bogato opremljena s podatki, dokumenti, fotografijami in zemljevidom (42 × 87 cm), zagotavlja, da dragocena kulturna dediščina krajev med Čavnom in Vipavo ne bo usahnila, temveč bo ostala dostopna tudi prihodnjim rodovom.
