Dragi Michele / Male vrline
Knjigosnedki (39)
Oktobra smo pri bralnem klubu na posebnem srečanju z novogoriškim klubom gostili prevajalko Anito Jadrič. Med pripravami na srečanje je vsaka izmed nas prebrala kakšno od knjig, ki jih je prevedla naša gostja. Navadno ne berem italijanske literature v prevodu, zato je bilo zame to nekaj skorajda novega. Izbrala sem Natalio Ginzburg in njeno knjigo Dragi Michele, Male vrline.
Po prvih straneh sem se spraševala, ali bo branje sploh steklo, ali bom zgodbo razumela, saj je Dragi Michele epistolarni roman, česar nisem vajena. A sem se motila. Pisma, prek katerih se pisci in prejemniki križajo, so veliko bliže vsakdanjemu življenju, ko počasi spoznavaš različne perspektive, kjer ti ni vedno vse jasno, a vendar sobivaš s temi neznankami.
Zgodba se je neprisiljeno in postopoma razkrila, pa vendarle ne do vseh potankosti, tako kot življenje. V branju sem karseda uživala in spoznavala, poleg Micheleja, še vse druge ljudi, ki so bili tako ali drugače povezani z njegovim življenjem. V straneh Ginzburginega romana se pravzaprav še najbolj skriva Michele, ki redkeje piše, pogosteje pa pisma prejema, od mame, sester, prijateljice Mare, ki ima medtem otroka, ki bi mu Michele lahko bil oče, od prijatelja Osvalda … Michele se iz političnih razlogov odseli v tujino in se nikoli ne vrne, ne ob rojstvu otroka ne ob smrti svojega očeta. Michele je dejansko v romanu skorajda odsoten, čeprav je delu dal naslov. S svojimi dejanji se oddalji od vrednostnega sistema družine in družbe, iz katere izhaja, a o njem izvemo zelo malo. Pravi literarni liki so vse ostale osebe, ki se sučejo okoli Michelejevega življenja, in njihovi neidealizirani odnosi. Zelo prepričljiv je tudi slog, ki se spreminja z vsakim piscem pisma in bralcu daje prepričljiv vpogled v družbo sedemdesetih let.
Glavna tema romana so nedvomno nejasni odnosi, pri čemer marsikaj ne pride na površje, vsak od likov ohranja površinsko komunikacijo, ki ne zmore resnega pogovora o najglobljih čustvih in mislih, a ne zato, ker si tega ne bi želeli, ampak ker tega dejansko ne znajo. Čeprav so pisma sestavljena iz besed, še najbolj odzvanjajo neizrečene besede.
Med branjem teh pisem, ki odsevajo različne oblike osamljenosti vseh piscev, se mi je kot bralki porodilo upanje, da bodo mogoče dozoreli, da bodo sposobni pristnejše komunikacije, da se bo Michele vrnil in se bodo lahko odnosi okrepili, a naenkrat me je presenetila njegova skorajda banalna smrt. Med protesti ga je neznanec zabodel in Michele je izgubil življenje. Vsako upanje, da bi Michele premostil mladostniško fazo bega pred odgovornostmi in pred drugimi, je bilo s tem pokopano.
V drugem delu knjige so natisnjeni tudi eseji, med katerimi so se mi najbolj vtisnile v spomin avtoričine misli o pisanju, pa tudi o vzgoji in življenjskih vprašanjih nasploh. Kljub časovni razdalji so njene misli lahko še vedno pronicljive in žive, zato ne čudi, da se je slovenski izdaji dodalo tudi esejsko pisanje, ki knjigo nedvomno obogati.
