Diplomatska dvoličnost
Edine problematične teme, žaveljskih plinskih terminalov, se nista dotaknila. Plovba z ladjico do otočka in cerkvice na Blejskem jezeru je bila višek romantike “dobrososedskih odnosov”. Nismo sicer še dosegli “pocukranosti”, ki sta jo (patetično) razkazovala Borut Pahor in Jadranka Kosor, a smo na tej poti.
V odnosu med Slovenijo in Italijo pa je vselej nekaj nepojasnjenega in nedorečenega – govorim seveda o slovenski strani (o italijanski pač vemo, koliko je ura). Tukaj gre za dvojni odnos, ki ima pridih mazohizma. Imenujmo ta dvojni odnos diplomacijo preteklosti in diplomacijo sedanjosti. Slovenija je bila vselej dokaj popustljiva pri “diplomaciji preteklosti”, neumno trmoglava in nepopustljiva pa je bila pri “diplomaciji sedanjosti”.
Diplomacija preteklosti: Slovenija pred Italijo ni nikoli jasno in nedvoumno predstavila svojih stališč, ko je šlo za vprašanje razčiščevanja polpretekle zgodovine: zelo medlo je reagirala na izjave predsednika Giorgia Napolitana o slovanskem barbarstvu leta 2007 (v nasprotju s hrvaškim predsednikom Mesićem), tudi srečanje treh predsednikov leta 2010 je, tak je vsaj občutek, bilo organizirano v trenutku, ko je Italija dala vedeti, da so “Italijani na to pripravljeni” (in vsekakor po prodoru Borisa Pahorja na italijanskem trgu). Tudi zadnji primer “diplomacije preteklosti”, fašistično taborišče Visco kot simbol vseh krajev fašističnega trpljenja, je na uho italijanskega premierja prišlo šele potem, ko se je za to zavzel stoletnik Boris Pahor s tisto dodatno minutko v živo na prvem programu slovenske nacionalne televizije. In… zakaj Slovenija ni nikoli v javnosti nekoliko bolj odmevno predstavila dejstva, da je že v celoti izplačala odškodnino za zapuščeno imetje italijanskih optantov, kot določeno z mednarodno pogodbo, a da Italija teh sredstev še ni dvignila z računa? Tukaj je Slovenija, pri načelnih temah, (bila) pohlevna in ni nikoli zares izpostavila svojih stališč (veleposlanik Iztok Mirošič je z zavzemanjem za Visco svetla izjema).
Diplomacija sedanjosti: gospodarska diplomacija, pri kateri je Slovenija dosti manj pohlevna. Nasprotno, še nedavno je bila arogantna in vase zagledana. Slovenci so bili ob prehodu v kapitalizem prepričani, da vedo že vse in da jim ni treba nobenega učitelja. Sistematično so zapirali vrata tujim investitorjem (ne samo italijanskim, do katerih vedno obstajajo predsodki, ampak tudi nemškim, avstrijskim in drugim “bolj zanesljivim”), a ne za ohranitev “zdravega domačega gospodarstva”, ampak zaradi pohlepa, ki je “v diplomatskem” jeziku dobil ime nacionalni interes. Danes so, zaradi logike nacionalega interesa, edine banke v Sloveniji, ki poslujejo pozitivno, tuje banke (vse imajo majhne tržne deleže). Med njimi sta tudi italijanski Unicredit in Intesa Sanpaolo (lastnica Banke Koper). Tega ne pišemo zato, ker bi bile tuje banke brez greha (pomislimo na globalno stanje skupine Unicredit): tuje banke poslujejo v Sloveniji normalno iz preprostega razloga, ker niso vpete v klientelistične logike dodeljevanja nesmiselnih kreditov. In zato jih je slovenska “gospodarska diplomacija” zavračala. Danes je stanje drugačno in prodaje so nujne za preživetje. Na nedavnem srečanju je tako Letta obljubil Bratuškovi, da bo organiziral dogodek v Milanu, kjer bo Slovenija lahko predstavila svoja “podjetja na prodaj”. Slika, ki jo Slovenija pošilja svetu, je taka, kot bi šla prodajat krave na semenj.
