S satirično predstavo nad črnogledo prihodnost
Gostovanje SLG Celje v ljubljanski Drami: sodobna priredba dramskega besedila Hlapci
Slovensko ljudsko gledališče Celje je v letošnji sezoni, ki jo v celoti posveča Cankarjevemu letu, na oder postavilo tudi aktualizacijo njegovega najdrznejšega dramskega besedila, Hlapci. Sodobno priredbo z naslovom Hlapci, dokumentarec za prihodnost, sta v sodelovanju z režiserjem Janom Krmeljem in igralskim ansamblom napisali Dijana Matković in dramaturginja Lučka Neža Peterlin. Ogledali smo si jo v sredo, 18. marca, ko je celjsko gledališče gostovalo na velikem odru SNG Drama v Ljubljani.
Na neimenovani srednji šoli mladi profesor zgodovine Ivan Jerman (Lovro Zafred) s pomočjo kolegov snema dokumentarni film ob Cankarjevem okroglem jubileju, v katerega bi rad vključil prizore iz Hlapcev. Izrazita aktualnost omenjene drame postaja vse bolj očitna, ko na volitvah zmaga radikalno konservativna stranka, ministrstvo pa sredi šolskega leta izda dekret s prepovedjo učnih vsebin, ki so za novo vlado neprimerne, med katerimi je na primer celotna sodobna literarna produkcija. Podobno kot v izvirni Cankarjevi drami se tudi v Krmeljevi priredbi ob izidu volitev čez noč spremenijo politični nazori večine profesorskega zbora, ki brez ugovorov sprejmejo vsiljene spremembe in nenadoma postanejo do Jermana, ki se noče ukloniti represiji vlade, odkrito sovražni. Njegova edina zaveznica ostane Lojzka Kalander (Mojka Končar), profesorica umetnostne zgodovine, ki predstavlja nekakšen spoj med učiteljico Lojzko in kovačem Kalandrom iz izvirne Cankarjeve drame. Mladi profesor Jerman je zvesta preslikava izvirnega Jermanovega lika v današnji čas in obenem nekakšen alter ego pisatelja samega, njun protipol pa v tej različici Hlapcev najočitnejše poosebljata ravnateljica Judít Pomóčnik (Lučka Počkaj) in predstavnik sveta staršev Peter Betaj (Urban Kuntarič), neprikrit pristaš vladajoče stranke, ki se mu ravnateljica podredi do te mere, da brez uradnih pristojnosti dejansko postane najvišja avtoriteta na šoli.
Poleg očitnih vzporednic s sedanjim političnim trenutkom v Sloveniji je besedilo “novih” Hlapcev aktualno tudi zaradi realističnega prikaza sodobnega šolskega okolja, v katerem že dolgo vlada pretirana birokratizacija, med učitelji pa je vse manj takih, ki bi svoj poklic dojemali kot poslanstvo, ampak jim je mar predvsem za varno delovno mesto. Ali, bolje rečeno s Cankarjevimi besedami: “Nazadnjaštvo je dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške!”
Hlapci, dokumentarec za prihodnost delujejo kot posrečen poklon veličini Cankarjeve drame ravno zato, ker v ključnih trenutnih citirajo njegove besede in tako pokažejo, kako zelo je besedilo aktualno dobrih sto let po nastanku. Kljub grenkemu osnovnemu sporočilu pa je tudi sodobni priredbi uspelo ohraniti močan satirični podton.
Jan Krmelj je svojo režijo tudi v tem primeru zasnoval multimedijsko, z za vse njegove predstave značilnimi kamerami, ki v živo snemajo dogajanje na odru in na videoprojekcijah osvetljujejo z različnih zornih kotov ter razkrivajo subtilnosti v igralskih interpretacijah. V predstavi, ki je že v osnovi “igra v igri” oziroma “dokumentarec – torej film – v igri”, je tak režijski pristop povsem na mestu, čeprav je tokrat manj izkoriščen kot v katerem od Krmeljevih prejšnjih del. Kamera pogosto miruje, med sestanki profesorskega zbora na projekciji na primer gledamo samo hrbte profesorjev za mizo, kar gledalčevi perspektivi ne ponudi nič zanimivega in kvečjemu deluje moteče, čeprav je režiser z njo bržkone hotel ponazoriti občutek vse ostrejšega nadzora s strani vlade.
Celjska uprizoritvena ekipa je ustvarila predstavo, ki navduši z odličnim igralskim ansamblom ter premišljeno in poglobljeno analizo današnje družbe. V času vse hujše polarizacije in površinskosti, ko se zdi, da večini ljudi primanjkuje sposobnost kritične presoje, kar je Cankar več kot očitno pogrešal že v svojem času, pa ogled tovrstne predstave kljub številnim satiričnim dialogom v večji meri vzbuja tesnobo kot pa smeh.
