Dežela za star(c)e

Ni dežela za starce je naslov romana, ki ga je napisal Cormac McCarthy, ki je preminil 13. junija letos, star 90 let. Čeprav se je večkrat govorilo, da bo prejel Nobelovo nagrado, je ni, a bi si jo še kako zaslužil, četudi bi bil napisal samo Trilogijo meje, ki v slovenščino na žalost ni prevedena. Po romanu sta brata Coen pred leti zrežirala odličen film, ki je bil zvest romanu, kar je redkost. Morda tudi zato ni veliko ljudi ponovno seglo po tej imenitni knjigi, ki je pripoved o ostarelem šerifu na meji z Mehiko in njegovem neuspešnem prizadevanju, da bi rešil življenje nesrečnemu in neumnemu mladeniču, ki naključno naleti na veliko vsoto denarja v avtu, kjer je več ubitih, šlo je za obračun med preprodajalci mamil. Šerif zvečer pripoveduje ženi, kako se je družba spremenila in da je on ne razume, ona ga samo posluša; zvečer sedita na verandi in po šerifovem samogovoru nemo gledata puščavo, na nevidno mejo. Šerif je tik pred upokojitvijo in bi rad še zadnjič naredil nekaj dobrega, živi na meji med ZDA in Mehiko, prav tam, kamor se je bil pisatelj Cormac McCarthy odselil, ko je zaslovel z apokaliptičnim romanom Cesta in si je lahko privoščil življenje v samoti, družil se je samo še z vrhunskimi fiziki.

Dežela za star(c)e pa bi bil dober roman, ki bi ga moral nekdo napisati pri nas, ki tudi živimo na meji. Zadnji uradni statistični podatki o starih, ki živijo v Italiji in Furlaniji – Julijski krajini, so povedni. To, da organizatorji dogodkov v zvezi z Evropsko prestolnico kulture 2025 pripeljejo v Rožno Dolino v Gorico 76-letno ameriško glasbenico Patti Smith, tudi. Že res, da je v naši deželi danes več kot 20 tisoč ljudi, ki imajo več kot 90 let, in da živi v FJK 358 oseb, ki imajo že več kot sto let, 261 pa jih je rojenih v letu 1923, a vendar! Populacija se vse bolj stara, pravijo podatki državnega statističnega urada ISTAT, ki ne lažejo in so neizprosni. V Italiji je 1. januarja letos živelo 58 milijonov 851 tisoč ljudi, 179 tisoč manj nas je bilo kot leto prej. Gre za triodstotni padec. Rodnost je v Italiji slaba, v Furlaniji zelo, zelo nizka, samo šest otrok na tisoč ljudi se rodi. Le mesto Gorica je malce na boljšem, tu ima vsaka ženska 1,45 otroka, povedano statistično. Seveda suhi podatki ne povedo, da večino otrok rodijo ženske, ki spadajo med emigrante, prebežnike, prišleke, tujce. Da, tudi tiste, ki jih Italija in Gorica nočeta in zato spijo na asfaltu pod milim nebom v Rožni Dolini, prav tam, kjer je bil koncert slovite pevke, ki naj bi pri 76 letih nagovarjala mlade. Med razlogi, da ni otrok, se navaja tudi dejstvo, češ, “da otroci stanejo”, kar je nedostojno, nedopustno, žaljivo in grešno govorjenje. Begunke, emigrantke, prišlekinje, tujke rojevajo. Pri nas rojevajo. Njih otroci “ne stanejo”, kar rodijo se, ne? A ni zanimivo, da tujke, begunke, ne vodijo psov na povodcu in jih ne vozijo v vozičkih po mestu?