Cunami solidarnosti

V katastrofalnem potresu, ki je v noči na ponedeljek hudo prizadel južno Turčijo in severni del Sirije, so že prvi dan našteli nad pet tisoč žrtev. Število umrlih pa iz ure v uro narašča, saj je ogromno ljudi ujetih pod ruševinami na tisoče zrušenih poslopij. Šlo je namreč za potres z močjo 130 atomskih bomb, 500-krat silovitejši kot tisti, ki je pred slabimi sedmimi leti prizadel Amatrice. Medtem ko reševalci bijejo bitko s časom, je cunami razdejanja že od prvih ur sprožil pravi cunami solidarnosti. Izraze sočutja, polno solidarnost in pripravljenost hitro pomagati prizadetim so takoj izrazile številne države iz vsega sveta. Že v prvih nekaj urah je EU aktivirala mehanizem civilne zaščite in usklajuje napotitev reševalnih ekip. Konkretne oblike pomoči so ponudili tudi Nato, OZN in okrog 50 držav, tudi takih, ki so ne samo zemljepisno, temveč tudi politično oddaljene od Ankare in Damaska. Med drugimi so se takoj odzvale Brazilija, Indija, Japonska in Kitajska. Zanimivo, da sta Erdoganu skoraj istočasno ponudila roko tako Putin kot Zelenski. Tudi Slovenija je ponudila pomoč, z zbiranjem sredstev sta začeli tudi Slovenska karitas in Rdeči križ Slovenije.

Geopolitika se je v nekaj urah znatno spremenila. Izkušnja uči, da razdiralni potresi včasih gradijo nove mostove mednarodnih odnosov, t.i. potresni diplomaciji večkrat sledi otoplitev odnosov med državami. Vsaj dokler se spet kaj ne ‘zatakne’, zlasti ko gre za politično občutljivo območje … Ugotovitev, da človeštvo ob dramatičnih dogodkih, ki spravijo na kolena neko državo ali cel planet – kot npr. ob cunamiju, covidu ali drugih globalnih tragedijah -, pusti ob strani druge interese in celo politiko, je po eni strani sicer grenka, po drugi pa vliva upanje. Svet je danes zelo povezan, vsi smo na isti barki. Tudi ta potres, ki mu bo gotovo sledila humanitarna kriza, je opozorilo, da se zavemo, kako se usoda planeta tiče vseh. To pa zahteva novo širino.