Čas dopustov je tudi čas porjavelosti
Sezona je na vrhuncu, z njim pa tudi čas dopustov oz., če rečemo z znamenito pesmijo Alpskega kvinteta, “Čas počitnic”. Kaj pa ljudje na počitnicah počno? Predvsem morajo dokazati, da so bili “na morju” z določenim znamenjem. To znamenje pa je “porjavelost”. Znamenje, ki je nekoč zlasti zaznamovalo težaškega delavca, saj so zagoreli v tem času bili naši predniki, ki so grabili po senožetih, ki so delali v pristaniščih, ki so delali karkoli težaškega pač. Danes je ravno obratno, saj predvsem zaznamuje tiste, ki imajo kaj pod palcem, saj ostanejo “beli” danes zlasti tisti, ki si morja ne morejo privoščiti, medtem ko so bili nekoč beli “gospodje”. In prav zanimivo je bilo oni dan, ko sva se z bratom odpravila na osvežitev v Sesljan, kjer sva, kakor je kasneje natančno ugotovila bratova tašča, “dvakrat skočila v morje in šla domov”. Po tistem drugem “skoku” v morje so se nekateri že začeli cvreti na žgočem soncu, da bi porjaveli na vsakem centimetru svojega telesa. Poleti je to že tako vsakdanji spektakel, da se nam že zdi nekaj povsem normalnega, pa vendar to nikakor ni normalno. Današnja, naša kultura je namreč prva in edina, ki je porjavelost uvrstila med zaželene vrednote, če ni postalo že nekaj družbeno obvezujočega. Od časov stare Grčije in Rima, pa vse do let po 1. svetovni vojni, bi človeka, ki bi se prostovoljno nastavljal sončnim žarkom, obravnavali kot duševno moteno osebnost. Še danes se v deželah, kjer so ohranili vsaj delček kulturnega izročila, kdor mora stati na soncu, pokrije, kolikor se le da, kakor dokazujejo puščavska ljudstva. Pa da ne bo sedaj kdo rekel, kakšni moralisti, da smo in kako želimo preprečiti razkrivanje telesa, saj so že stari Rimljani, ki so vendarle radi gledali gola telesa, označevali tiste, ki so bili porjaveli, s pomenljivim izrazom – infectus. Ta beseda namreč pomeni tudi “okužen” ali “nečist”. Da ne govorimo, kako so porjavelost samo imenovali adustio, ki pomeni “opeklina”. Kakšen pomen naj damo temu čudnemu obredu? Zdi se, da je zadeva predvsem vezana na tisti “zdravi slog življenja”, ki predvsem slavi telo in telesno zdravje, saj porjavelost ne nazadnje predpostavlja življenje na prostem, torej tudi zdravo. Morda je to še eden od mnogih eksorcizmov proti bolezni in smrti, ki sta postali tako nezaželeni, saj današnja duševno in duhovno osiromašena družba nima pred njima nobene obrambe več. S porjavelostjo namreč lahko povežemo še mnogo drugih zadev, predvsem pa je v središču skrb za svoje telo, ki morda ni pomembna celo jesen in zimo, postane pa izredno pomembna spomladi, saj poleti pride tisti “preizkus v kopalkah”, kakor mu pravijo Italijani, ko je pojava še kako važna. Ni pomembno, kakšni smo, temveč, kakšni se zdimo. Zraven temu “zdetju” spada seveda še obvezna plažna knjiga, da se ja vidi, kako skrbimo tudi za svojo kulturo, za svojega duha. Če pustimo ob strani, kako zahtevne knjige je na žgočem soncu mogoče brati. Vendar se v hladni, domači senci bere veliko lažje. Kakor se tudi veliko lažje diha v hladu domačih zidov, kakor smo se lepo naučili, ko smo poleti pomagali pri obiranju breskev. Zgodaj smo vstali, do desetih dopoldne obirali, potem pa šli domov in z obiranjem nadaljevali šele v poznih popoldanskih urah.
AV
