Post besede

Post je priložnost in sredstvo za dosego določenega napredka v osebni rasti in poglobitvi vere, saj je nepogrešljiva in zanesljiva opora duhu, ki želi biti zdrav, buden in svoboden.

Post je najprej sredstvo ali “življenjski trening” za obvladovanje telesne teže in nujno potrebna kontrola nad zauživanjem hrane. Takšen post pomaga pri obvladovanju telesnega zdravja s prehrano, saj smo pogosto v nevarnosti, da bi nasedali nagonu za obstanek, ki sili telo k več hrane in pijače.

Tudi za kristjane in ljudi dobre volje je post eno izmed sredstev samoobvladovanja, hkrati pa je še veliko več. Je tudi priložnost za prepoznavanje in zadovoljevanje človekovih duhovnih potreb. Te nas spodbujajo, naj se odpremo temu, kar utrjuje ter poglablja naše psihično in duhovno zdravje, vodi k spreobrnjenju srca in poživlja našo vero. Na tej poti je odtegovanje pri hrani in pijači eno od številnih sredstev, ki jim v najširšem pomenu besede pravimo molitev. Ta pa je v jedru iskanje Njega, ki nas – če mu damo priložnost – nagovarja prvi. Krščanski post je torej iskanje in spoštovanje Besede, po kateri je vse nastalo.

Za kristjane je postni čas priložnost, da se zavemo svoje medsebojnosti – skupnosti, družbe, v kateri živimo, in našega odnosa do nje. Je klic k poglabljanju in utrjevanju medsebojnih vezi. Ni krščanskega posta, če ga ne živimo v prijateljstvu s sosedi in z občestvom. Ljudje smo družbena bitja. Le v skupnosti živimo in rastemo. Ta je lahko družina, vas, župnija, delovni kolektiv, športno ali rekreacijsko društvo … Naše obnašanje in naše razmerje do teh skupnosti je odsev našega postnega življenja.

V stari zavezi so preroki opozarjali, da je Bogu dopadljiv tisti post, s katerim se trudimo, da nikogar ne užalimo, nikomur ne škodimo in nikogaršnjega življenja ne ogrožamo.

Zelo dragocen je post, ki vodi k obvladovanju jezika, umirjenemu in treznemu govorjenju. Beseda in govor sta naši veliki dragotini. Sta temelja našega sporazumevanja. Vsakdo lahko pove, kaj v globini svojega srca čuti ali doživlja. To je dar Najvišjega. Vendar z besedo in govorom lahko naredimo tudi veliko škode. Ko ne znamo o pravem času molčati, ko besede brez potrebe “prekladamo” in raznašamo govorice, ki so lažne in nepopravljivo škodljive. Bog nas je obogatil z darom govora, da bi z njim delali dobro in ne bi s svojim govorjenjem nikoli drugemu škodovali.

Prav je, da smo v postnem času (pa tudi sicer!) pozorni na nepotrebne besede, sodbe in obsodbe. Vse so greh, ki se ga premalo zavedamo. Z lažnim in slabim govorjenjem zelo škodimo ljudem, s katerimi živimo. Smo kdaj pomislili na to?

Prav bomo ravnali, če se bomo v letošnjem postu vzdržali nepotrebnih besed in krivičnih sodb. Če bomo sogovorniku pustili, da pove svojo misel do kraja, in mu ne bomo skakali v besedo. Če se bomo izogibali neprimernih besed – psovk, zmerljivk. Pretreslo me je, ko sem opazil, koliko tujih besed prinašajo v naš pogovorni jezik otroci, ki se družijo z vrstniki iz drugega naroda. In katere so te besede? V glavnem kletvice! Zakaj prihaja do tega? Pravzaprav zato, ker se mlad človek rad ponaša s tem, s čimer se širokousti njegov vrstnik. Bojim se, da veliko staršev tega niti ne opazi in se sploh ne zaveda posledic! – Vsem bi moral biti post slabe besede pomembnejši od odtegovanja pri hrani!

Bodimo v letošnjem postnem času pozorni tudi na to!