“Nihče nikogar ne spozna nikjer na tleh tega sveta”
Knjigosnedki (16)
Lanskega julija sem sedela na svoji najljubši mali plažici ob Nadiži in se stegovala nad reko, da sem lahko poslikala platnico knjige, katere barva me je spominjala na barvo vode. Bilo je vroče, a ne tako vroče, kot bi bilo, če bi sedela ob morju, okoli mene pa je le malokdo še tiščal nos med strani. Otroci so kričali in se igrali, odrasli so se hladili v vodi ali pa poležavali na belem kamenju. Knjiga, ki sem jo brala, je bila Nihče nikogar ne spozna avtorice Katarine Gomboc Čeh, katere platnico, poleg črno-belega portreta mlade ženske, krasi tudi zelena barva Nadiže.
Pred branjem sem o knjigi veliko slišala, pravzaprav še preveč, saj je na pogovornem večeru z avtorico ena izmed poslušalk vsem prisotnim napovedala konec, čeprav marsikdo od nas knjige še ni prebral. Kljub temu sem se branja veselila, saj je zgodba le del celote in pogosto zaplet niti ni najzanimivejši del knjige. Tako je bilo tudi za ta roman, ki me je bolj kot s samim dogajanjem vase potegnil zaradi likov in odnosov med njimi, ki se prepletajo, na koncu pa tudi, delno, razpletejo. Glavna junakinja romana, Maša, je študentka antropologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Živi s staršema in sestro Urško, ki se je pravkar zaročila. Poleg študija v prostem času rada posluša glasbo in skupaj s sestro poje v ženskem pevskem zboru Filomèla, ki ga vodi ambiciozna in stroga Agata. Ob Urški, starših, pevkah v zboru in Agati, ki ima njenem življenju pomembno vlogo, Maša svoj čas preživlja tudi z Maksom, prijateljem iz otroštva, s katerim je pred kratkim ponovno navezala stike, njegovim sošolcem Blažem in Saro, novo pevko v zboru. V Mašinem življenju ni velikih dogodkov, v ospredju so odnosi z ljudmi in njihove reakcije na svet. Maša opazuje, posluša, ponotranja, kot da bi želela iz ljudi okoli sebe posrkati najrazličnejše zgodbe in vtise, sama pa je pogosto tiho. Je radovedna in zadržana, nasprotno od sestre Urške, za katero pravi, da posvoji mnenja drugih in jih vzame za resnico, pa tudi od Urškinega fanta Andreja in samega Maksa, ki brez zadržkov in samozavestno izražata svoja mnenja, ne da bi se ozirala na druge. Zdi se, da se Maša iz svoje okolice uči in jo raziskuje, pri njenem razumevanju sveta pa je v ospredju empatija, ne postavljanje enoznačnih sodb. Tako je pri velikih temah, ki jih odpira avtorica v romanu: begunski krizi, politični razdvojenosti Slovencev, družinskem zakoniku, problematiki zaposlovanja mladih, pa tudi pri na videz manjših stvareh, kot so osebne stiske, ki jih doživljajo ljudje okoli nje.
Maša pa se ne sprašuje le o drugih, temveč tudi o svojem življenju, o okolju, v katerem je odraščala, ki je različno od okolja, iz katerega prihajata recimo Sara in Maks, in o vplivu, ki ga bo to imelo na njihovo prihodnost. Prav Maks, v katerega je Maša na skrito zaljubljena, je tisti, s katerim se največkrat sooči. “Včasih se mi zdi, da moški razmišljate bolj … globalno. Ampak ni vse globalno. Večino časa se stvari odvijajo na intimni, osebni ravni,” mu reče med enim od njunih sprehodov. Prav ta osebna dimenzija, ki se skozi zgodbo razkriva bralcu, ni pomembna le za Mašo, temveč tudi za druge like, ki so predstavniki različnih spektrov iste generacije. Mlade generacije, ki je bila v slovenski literaturi doslej redko upodobljena, vendar zasluži, da slišimo njen glas.
