Sprehod po 70 let dolgi prehojeni poti
V četrtek pred nedeljo dobrega Pastirja, ki je tudi nedelja duhovnih poklicev, sta Krožek Anton Gregorčič in Kulturni center Lojze Bratuž posvetila Srečanje pod lipami 70. obletnici otroške revije Pastirček, ki je doslej opravila pomembno vzgojno nalogo med otroki več generacij in to dela še danes. Lepi obletnici je bilo v nedeljo prej, 10. aprila, posvečeno veliko praznovanje, ki je v prostorih istega kulturnega hrama odlično uspelo (o tem smo pisali prejšnji teden).
Četrtkov večer, ki ga je povezovala in vodila vzgojiteljica Olga Tavčar, so oblikovali glavni urednik mesečnika g. Marijan Markežič, veroučiteljica Alenka Radetič, ki poučuje na Goriškem, učiteljica Ljuba Legiša, ki poučuje na osnovni šoli Fran Milčinski na Katinari, dolgoletni ilustrator Walter Grudina, s. Bernarda Berce, veroučiteljica na osnovnih šolah na Tržaškem, učiteljica Barbara Rustja, ki trenutno poučuje v Štandrežu, in Niko Klanjšček, ki ga na Pastirček veže posebna anekdota.
Markežič je obudil začetke revije in povedal, da njegove korenine segajo v prvo šolsko leto po drugi svetovni vojni. Tedaj ni bilo kaj dosti učbenikov in drugih šolskih pripomočkov na razpolago; zato so veroučitelji na Goriškem pod vodstvom g. Kazimirja Humarja sklenili, da bodo nekaj naredili za otroke, da bi zapolnili vrzel. Zamislili so si revijo po vzoru Jaselc, ki so že izhajale leta 1927-28, pa so jo fašisti ukinili. Začeli so s preprostimi krščanskimi vrednotami, s slovenstvom in kulturo. Pomislili so, da “že imamo velikega Pastirja, Jezusa. Mi, uredniki, veroučitelji, starši in otroci naj bomo pastirčki”. Zato je novi listič dobil tako ime. To se je zgodilo na Veliko noč pred 70 leti. Uredništvo je takoj sprejel g. Humar, ki je mesečnik vodil do leta 1951; sledil mu je sobrat Srečko Gregorec, ki ga je vodil do leta 1963. Nato se je Pastirček preselil za 13 let v Trst, ko ga je urejeval g. Jože Prešeren. Ko se je spet vrnil v Gorico, je ta čast doletela učiteljico Zoro Saksido (1976-78), nato ga je deset let vodila Ljubka Šorli, kasneje še Ljuba Smotlak iz Mačkolj. Takrat je s polno paro pristopil g. Markežič, ki je kmalu prevzel celotno vodstvo. “Velik uspeh Pastirčka je v tem, da so pristopili skupaj učitelji, duhovniki in starši”, vse delo pa je slonelo na preprostosti, vrednotah, kot so delavnost, vztrajnost, potrpljenje in požrtvovalnost, je dejal urednik.
Na nedeljskem praznovanju je žel še največji uspeh Packo, protagonist posebno posrečenega in priljubljenega stripa. Njegov “očka” Walter Grudina, eden glavnih oblikovalcev revije, je povedal, da ga je neki notranji klic povabil, da bi povedal kaj svojega. Packo ni dovolj, “Packo je samo ključ, da prideš v stik z globljim sporočilom Pastirčka”. Packo sam je nastal pred 20 leti, ko se je ilustrator sestal z nekaterimi tedanjimi učitelji. “Malo so zvili nos, ko sem namignil na ta izziv, da bi predstavili nekoga, ki govori v spakedranščini”. Tudi sam se je nekoliko bal, kako bodo reagirali. “Šlo je za neke vrste kulturnega moralizma”. Packo je namreč “popoln antiheroj”. In otroci so ga vzljubili. Na nedeljskem praznovanju je presenečenje močno presenetilo Grudino, ki gotovo ni pričakoval Packota na odru, “ki je zbežal iz Pastirčka”. Packo je pravzaprav “avtoironija našega malega zamejstva”, prav je, da se malo posmejemo sami sebi taki, kot smo, z vsemi napakami. Konec koncev je ta drža tudi krščanska, saj “tisti, ki misli, da je perfekten, ne potrebuje pomoči”. Tistemu, ki je majhen in se tega zaveda, “so odprta vrata”. Grudina je povedal, da se je prvič lotil stripov, ko je imel priložnost oblikovati nekdanji Galebov šolski dnevnik, ko je ta še bil “ideološko zelo enostranski”. Že takrat pa se ni omejil zgolj na obliko, ampak je posvetil posebno pozornost vsebini. Tako so se rodili “štirje junački”, ki so jih otroci toplo sprejeli in skupaj s šolniki imeli možnost spoznati avtorja. Šolniki so mu zaupali tudi zgibanko za reklamiranje slovenske šole. Iz teh izkušenj se je rodil tudi Packo.
Uredništvo Pastirčka od nekdaj prejema veliko pisem otrok. Pred več kot 50 leti mu je pisal tudi Niko Klanjšček, na Goriškem znan kulturni delavec in dragocen tehnični sodelavec marsikaterega združenja. Kot 12-leten fant je marca 1963 pisal uredniku Prešernu, da bi tudi on rad postal skavt. Na Goriškem so namreč že obstajale skavtinje, fantje so se organizirali kasneje. Dr. Humar se je sestal z g. Prešernom in kmalu je nastala goriška skavtska organizacija! Fantov se je v kratkem zbralo za dva voda, naslednje leto so že imeli skavtske obljube na Proseku, poleti so prvič taborili – skupaj s tržaškimi skavti – v Zajzeri, je povedal Klanjšček, ki se je izrecno zahvalil Ivu Jevnikarju za lansko raziskavo o zametkih skavtizma pri nas. “Pastirček ima torej zasluge tudi za to, da so na Goriškem nastali skavti”.
Veroučiteljica Alenka Radetič je povedala, da otroci v razredu vedno sprejemajo Pastirčka z velikim navdušenjem. Še preden ga razdeli, skupaj preberejo Packota. “To je neizbežno”. Nato se med poukom sistematično lotijo revije od prve strani dalje, na način, primeren posamičnim razredom. Vsakdo kaj prebere, dopolni, pobarva. “Lepše je Pastirček pobarvan, več zvezdic otroci dobijo”. Revija je za veroučitelje “zelo pomembna predvsem zato, ker je zelo preprosta. Otroci so v duši še vedno preprosti… Bolj je Pastirček preprost, raje ga imajo”, in to vsi otroci, od prvega do petega razreda osnovne šole. Revija je koristna tudi zato, ker prinaša moralne, verske, življenjske vrednote, take, “kakršnih se otrok lahko dotika v vsakdanjem življenju”.
S. Bernarda Berce je ugotovila, da so glede povedanega otroci na Tržaškem podobni goriškim. “Packota se učijo tudi na pamet, ga rišejo in si izmišljujejo svoje Packote. Če Packo zboli, ni problema, saj imamo veliko gradiva”… Najprej je poučevala v Sloveniji; ko je pristala na Tržaškem, se je srečala s Pastirčkom, ki naj bi se uporabljal pri verouku in drugih predmetih. “To je bilo zame tudi odkrivanje nečesa novega”. Otroci se radi igrajo, zabavajo in učijo, pa tudi s. Bernarda – je priznala – se zna vživeti v otroški svet in rada tudi sama kaj ustvarja za revijo. Lepo je sodelovati tudi z drugimi sotrudniki in ustvarjalci, npr. s Paolo Bertolini, je dejala. Otroci zelo cenijo križanke in podobne igrice, ki jih radi rešujejo.
Ljuba Legiša je dodala, da otroci radi segajo tudi po knjigah, ki jih izdaja Pastirček. Te jim pridejo še posebno prav za bralno značko. Uporabljajo jih na splošno v razredu, radi pa jih tudi prejemajo kot nagrado. Posebno so srečni, ko vidijo v reviji objavljene svoje risbice. “To je zanje nekaj izrednega, več kot nagrada”. Učiteljica se zelo veseli sodelovanja in sinergije z veroučiteljico: če tega ni, delo ne steče tako lepo. Koristni so tudi prispevki s področja naravoslovja. “Vsako leto se najde kaj drugačnega in je mogoče marsikaj uporabiti”. Tudi zato je “Pastirček del našega vsakdana”. Po njem segajo – v domeni s starši – tudi otroci, ki ne obiskujejo verouka. “To je največje zadoščenje”.
“Tudi jaz sem dejansko zrasla s Pastirčkom”, je dejala Barbara Rustja. Še se spominja, kako je pričakovala vsak izid. Glede tega “se ni spremenilo popolnoma nič”. Revija je na Goriškem “najpogosteje v domeni veroučiteljice”. Otroci ga radi jemljejo v roke, barvajo, “črno-bela formula je izredno posrečena”. Risbe so enostavne, “to je potrebno”, teksti so tudi enostavni. Ko se med poukom dolgočasijo, nekateri kar potegnejo ven Pastirčka in barvajo… Knjige tudi na Goriškem uporabljajo pri bralni znački, so v knjižnicah in otroci radi segajo po njih. Barbara Rustja že veliko let spada med urednikove sodelavce, doslej je že urejala različne rubrike, rada bi pa sicer imela več povratnih informacij. Koristne so knjige z gledališkimi besedili, dragocene pa so tudi pesmarice, je dodala Ljuba Legiša, saj “so zelo uporabne”.
Kaj pa Pastirček v družinah? Ali ga starši uporabljajo kot pripomoček pri razvoju bralne kulture otrok, je vprašala Olga Tavčar. Doma pri Alenki Radetič, mamici treh otrok, prebirajo zgodbice. “Otroci so zelo radi poslušali posebno pravljice v nadaljevankah”, doma so zelo radi tudi barvali. Tudi najmlajši, ki je še nepismen, prav rad vzame revijo v roko in barva. “Pastirček mu je že intuitivno zelo všeč”. Pravljice so doma ali tudi v šoli kdaj pa kdaj skušali tudi uprizoriti. Navdušenje mame, učiteljice ali none je nalezljivo in z lahkoto se oprime otrok.
Na domu Walterja Grudine so otroci veliko sodelovali pri ustvarjanju zlasti Packota, saj so dali očetu marsikateri koristen nasvet… Še danes, ko so že odrasli, po svojih močeh in sposobnostih sodelujejo: hčerka Nina lektorira različna besedila in svetuje, “vse to rad sprejemam”. Walter in žena Paola sta se pred 15 leti posvetila pretežno otroškim knjigam, ki so izhajale pri različnih založbah. Nastajale so doma, otroci so to lahko vsak dan gledali in se igrali. Hčerka je tudi napisala zgodbo, ki je potem izšla. “Tudi take stvari so pomembne pri odraščanju”. Tudi Svetlana, hčerka Barbare Rustja, je že ilustrirala nekatere mamine prispevke. Na to je bila najprej zelo ponosna, potem jo je začelo postajati sram, ker noče več risati in je “zdaj prevelika, da bi to delala”. Ko Niko Klanjšček skuša obuditi prve spomine na revijo, še najraje pomisli na križanke, uganke in zanke. Kot dedek je že dal v roke enoletnemu vnučku Pastirčka, ki sta ga skupaj prelistala. Kdaj pa se je z revijo prvič srečal sedanji urednik Marijan Markežič? Najprej ga je videl v župnišču v Kopru, nato pri sorodnikih v Trstu. Ko je prišel na Goriško pred 38 leti, ga je dr. Humar povabil, naj prevzame urednikovanje revije, “tako kot skavte, župnijo in vse ostale stvari”. Ljuba Legiša je ostala presenečena, kako živo se je spominjala platnice Pastirčka iz otroštva, ki jo je v Kulturnem centru videla na razstavi vseh letnikov: “Spominjam se, kot bi bilo včeraj”. V njenih časih ga je učiteljica v šoli rada uporabljala, saj je bila zelo navezana na njegove vrednote, “tedaj smo še molili v razredu in je bilo zelo prijetno”. Bežen spomin ima tudi Walter Grudina, ki ga je na srednji šoli poučeval g. Prešeren. “Bil je zelo usmiljen, ker sem pisal pesmice, ki verjetno niso bile za objavo, pa so bile vseeno objavljene, sicer popolnoma popravljene. Packo se je pojavil že takrat”…
Kaj bi voščili Pastirčku ob rojstnem dnevu, je na koncu vprašala Tavčarjeva. Barbara Rustja je odločno izrazila željo, da bi ga otroci še naprej z veseljem brali in barvali, da bi se še kdo javil, ki bi pisal, saj “potrebujemo še novih avtorjev, ki bi se opogumili in pisali”. Niko Klanjšček je zaželel, da bi ga prebirali vnuki in pravnuki, da bi Pastirček kljub krizi dočakal vsaj stoletnico. S. Bernarda Berce želi, da bi revija ostala še naprej tako preprosta, otroška, igriva in ustvarjalna, želi si svežine, zgodb v nadaljevanjih, morda še kaj več povezanega z veroukom. “Skupaj rastemo, skupaj se učimo”, saj revija spodbuja k ustvarjalnosti male in velike bralce. Walter Grudina želi, da bi mesečnik ostal “preprost, obenem pa tudi kakovosten in tudi nekoliko profesionalen”. Kdor ga vzame v roko, mora imeti občutek, da je kakovostno zasnovan in narejen. “Pastirček ima veliko možnosti, da bo še veliko let priljubljen, in to zato, ker je v srcu zelo preprost”. Ljuba Legiša je izrazila željo, da bi starši doumeli pomembnost revije, da bi razumeli, kako je važno jo dobiti v roke v šoli. Za Alenko Radetič je najpomembnejše, “da ostane Pastirček v srcu res preprost”. Čez 30 let se bo verjetno marsikaj spremenilo: “Pastirček je dobro delo. Vsa dobra dela izhajajo iz Boga”. Pastirčku je voščila, da bi se to še nadaljevalo. Marijan Markežič je o težavah povedal, da so hkrati priložnost, da jih premagamo. To tudi poudarja revija, ki otroke redno spodbuja k delavnosti. “Pri Pastirčku bijejo srca sodelavcev, učiteljev in staršev”, zato urednik za prihodnost ni zaskrbljen. Prva vrednota je bila in ostaja “vzgajati, ne prepričevati, temveč pričevati, razlagati naše življenje”. To se je čutilo tudi na nedeljskem praznovanju, “ko je govorilo srce vseh generacij”. Zato ostaja urednik optimist in vselej hvaležen sodelavcem. Pastirček naj bo velika skrinja, v kateri boš lahko vedno našel kaj za otroke, pa čeprav gre za stare letnike, je dejala Olga Tavčar.
Danijel D.
