Potresna noč maja 1976

Čudno doživetje v dolini Cellina

V letu hudega potresa sem bil zaposlen na Pokrajinskem kmetijskem nadzorništvu v Vidmu. Bil sem odgovoren za strokovno pomoč v zadružnih sirarnah. Ni bilo enostavno zadostiti vsem potrebam, saj je bilo v videmski pokrajini okoli 300 sirarn. V Pordenonu niso imeli nikogar, zato sem po potrebi zahajal tudi tja.

Prav tistega popoldneva, 6. 5. 1976, sem bil zmenjen s sirarjem v vasi Grizzo (Montereale Valcellina). Sirarje sem takrat navajal na postopek, ki ga niso poznali. Za pomnožitev dobrih mlečnokislinskih drobnoživk v mleku je sirar že zvečer v majhni količini izbranega mleka pospešil razvoj teh bakterij. Tako je dobil naravno cepivo, ki ga je zjutraj dodal v kotel. Tisti večer sva s skupaj pripravila cepivo in ga ponoči pustila na toplem. Zaradi razdalje se čez noč nisem vrnil domov v Gorico. Odpeljal sem se v bližnji Montereale in si v gostilni naročil sobo za prenočišče. Bilo je prezgodaj za počitek, zato sem se odpravil iz vasi skozi krajši predor v smeri doline Cellina. Onkraj hriba sem se znašel visoko nad prostranim prodiščem, ki ga je reka naplavila, preden se izlije skozi ozko sotesko v ravnino. Prodišče, ki leži v globoki kotanji, je široko vsaj pol kilometra. Po sredini se vije reka. Prizor me je tako očaral, da sem pustil avto na cesti in se odpravil na dno. Po produ sem prišel do reke. Kotanjo obkrožajo vsenaokoli visoki hribi in na kraj je kar hitro legel mrak. Na nebu so se prikazale prve zvezde, ki sem jih vedno rad opazoval.

Medtem ko sem bil tako zazrt v nebo, se je za gorami v smeri Karnije močno zabliskalo. Mislil sem, da se nekje daleč pripravlja nevihta, a čudno je bilo, da blisku ni sledilo grmenje. Še zdaj ne vem, kaj je bilo tisto bliskanje, morda so se na električnih daljnovodih žice dotikale in zapletale. Ko sem to premišljeval, se je nenadoma vsa zemlja stresla. Ura je bila 21.00. Trenutek zatem so se začele s strmih hribov naokoli valiti skale vseh velikosti, od malih do ogromnih. Prizor me je tako pretresel, da sem odrevenel. Bil sem čisto sam sredi podivjane narave. Nisem vedel, da gre za potres, ker ga nisem nikoli doživel. Tam sredi prodišča, daleč od pobočij, sem bil zaenkrat varen pred padajočimi skalami, saj me niso mogle doseči.

Preblisnilo me je, da je morda popustil stari jez v Barcisu, višje na reki Cellina. V tem primeru hrumi dol po strugi vsa voda, ki je bila zadržana v jezeru in odnaša vse s seboj. V mislih se mi je prikazal Vajont. Začel sem teči, kar so me nesle noge gor v reber, da bi hitro prišel čim više. Prisopihal sem do ceste, kjer je bil avto. Vode seveda ni bilo od nikjer. Na cestišču so bile posejane skale, ki so se privalile po pobočju in jih je cesta zadržala. Na srečo ni nobena zmečkala avta. Z avtom sem počasi vijugal med skalami in srečno prišel do predora. Strah je minil, bil sem na varnem. Onkraj predora sem zapeljal v vas, kjer je bilo po cestah nekaj strešnikov, opeke in kamenja, a hujše škode ni bilo. V gostilni so mi povedali, da ne morem prenočevati. Z avtom sem se zapeljal med njive v okolici vasi in tam prebil noč. Radia nisem imel, zato do jutra nisem vedel za katastrofo v Guminu in okolici. S sirarjem sva predelala mleko in takoj zatem sem se javil v pisarni v Vidmu. Odgovorni za različna področja smo z ravnateljem tuhtali, kaj narediti in kako naprej. 7. maja zvečer sem se vrnil domov. Ženo s poldrugo leto starim otrokom sem našel v hudih skrbeh, saj ni vedela nič o meni, a izteklo se je srečno.

V naslednjih dneh sem s predstavniki zadrug in združenja rejcev začel obiskovati sirarne na potresnem območju. Od 13. 5. do 10. 6. smo jih pregledali 126. Opravili smo prvo oceno škode in se pogovorili z odgovornimi. Poškodovane sirarne so začeli kmalu obnavljati. Na pokrajinskem nadzorništvu sem bil odgovoren za pregled načrtov in odobritev deželnega prispevka. Vendar je potres nepopravljivo prizadel živinorejo in sirarstvo na vsem območju od gričevja v severni Furlaniji do Karnije, Benečije, Rezije in Kanalske doline. Zlati časi zadružnega sirarstva se niso več vrnili.