Nas kaj zanimajo napadi na nas?
Ko se bliža Božič, se tudi v medijih nekoliko bolj obračajo na ljudi, ki so odrinjeni na rob, ki so preganjani … Mi si ne moremo kaj, da se ne bi ozrli na glavne osebe samega božičnega praznika in se zaustavimo ob njih zato, da bi videli, kako so tudi te odrinjene na rob in preganjane, pravzaprav smo v zadnjem desetletju priče že temu, da se je po zahodnih, zlasti anglosaksonskih deželah izgubilo celo ime praznika z vsebino vred – na njegovo mesto je prišel neki nedoločeni “Praznik luči”, da pač ne bi motili “drugače verujočih” in neverujočih. Lepo, da smo v politični in religiozni korektnosti šli tako daleč, težava pa nastane, ko prav tisti, katerim bi radi na ta način ustregli, ne spoštujejo tega, da bi se mnogi še vedno radi držali božičnega in preostalega izročila, sploh, če je to izročilo krščansko. Tako se je zgodilo, da sta se v Bruslju dve aktivistki skrajne levice, preoblečeni v policistki, spravili nad velike jaslice na “Gran Place” kar s pendreki. V neki šolski ustanovi v Bergamu pa je ravnatelj jaslice v šoli kar naravnost prepovedal, ker so pač diskriminatorna zadeva. Če se niti ne preveč ukvarjamo s t. i. nacistom iz Illinoisa, ki je na Facebooku objavljal blasfemne fotografije uprizoritve jaslic, k istemu početju pa tudi vabil svoje privržence po socialnih omrežjih. Do Božiča je še nekaj časa, tako da se bo gotovo zgodilo še kaj zanimivega v tej smeri. Vidimo, kako se je drastično povečal protikrščanski gnev, ki je marsikdaj zelo nasilen, vsekakor pa dobiva veliko medijske pozornosti v zahodnem svetu, logično pa, da se v Sloveniji na to ne ozirajo preveč, če se sploh kaj. Lahko skušamo zadeve minimalizirati, jih pomesti pod preprogo, a se dejstev ne da spremeniti. Strinjati se zato moramo s sociologom Philipom Jenkinsom, ki pravi, kako je protikatoliški gnev še “zadnji sprejemljiv stereotip”. Nihče se namreč ne sme obregniti ob nenadzorovano priseljevanje (imigracijo s tujko), saj ga brž označijo za rasista. Nihče se ne sme ne strinjati se z zahtevami gejevskih lobijev, saj ga takoj označijo kot homofoba. Nasprotno pa ne le, da je, če je naperjeno proti katoliški Cerkvi in katoličanom, vse dovoljeno, temveč celo spodbujeno, celo do te mere, da so tovrstni mojstri označeni kot heroji. Krivda je seveda večplastna, gotovo, da neposredno zainteresirani, torej katoliški kristjani sami, ne naredimo prav veliko, da bi se razmere izboljšale. Ne mislimo, da bi morali začeti kuriti grmade in organizirati križarske pohode, vsekakor pa tudi ne smemo kar tako nekritično in pasivno “nastavljati drugega lica” in ignorirati tega, kar se nam dogaja. Ne more nas ne zanimati skrb vzbujajoč veter, ki veje po parlamentih, univerzah, redakcijah, šolah in drugih “kulturnih” ustanovah. Treba je ugotoviti in jasno povedati, da težava obstaja, da ni prav nič zanemarljiva in je ni mogoče več spregledati. Lahko se tudi med seboj razdelimo glede načina, na katerega bomo na krivico odreagirali – nekateri bodo namreč zagovarjali pot odmika in molitve, drugi bodo spet ubrali bolj aktivno pot. Ena pot ne izključuje druge, brez težav gresta z roko v roki. Vsekakor pa se ne moremo več pretvarjati, kot da se ne bi nič dogajalo. Ni problema – če je treba, jih bomo tudi še dobili po glavi. Lahko prenašamo tudi mučeništvo, ne strinjam pa se s tem, da, kot rečejo naši nekdanji “bratje”, delujemo kot “budala”. Drugačni in na rob odrinjeni smo tako danes kristjani, začenši s samim Gospodom Jezusom in njegovo družino – dejstva po svetu so neizpodbitna. Ni narobe, če se preostali z nami ne strinjajo, težava je, da nam odrekajo pravico do obstoja, kakor tudi način, na katerega to počno. Kakšen bo torej naš odziv? Nam je pravzaprav sploh še kaj mar za našega Odrešenika, za naše svetinje, za našo vero nasploh?
Andrej Vončina
Preberi tudi
