Branko Cestnik je predaval o vzgoji
Blaženi Anton Martin Slomšek je dejal: “Iz dobre šole rastejo boljši časi, iz slabe pa slabši. Časi so taki, kakršni so ljudje. Boljših ljudi pa ne bo, dokler ne bo dobro vzgojenih otrok”. Vzgoja je človekova strateška in vseživljenjska dejavnost. Če je nekoč prva plača veljala za konec primarnega vzgojnega procesa, se je to danes povsem spremenilo, ker pridemo do tega koraka šele pri tridesetih, ko je tretjina življenja že za nami. Ljudje se torej tretjino življenja pripravljamo na življenje.
S temi mislimi je na tretjem predavanju iz niza o pozitivnem odnosu do sebe, družine in družbe, ki ga prireja društvo Finžgarjev dom, spregovoril duhovnik, mag. Branko Cestnik s Hajdine pri Mariboru. Devet let univerzitetnega študija je posvetil poglabljanju študija teologije, pedagogike, mladinske pastorale, umetnosti in medijev v Sloveniji, Rimu in Španiji. V Finžgarjevem domu je v nabito polni dvorani spregovoril o zanimivi temi: Vzgoja v hudih časih, vzgoja za boljše čase.
Prisotnim je mag. Cestnik predstavil glavne zgodovinske spremembe v pojmovanju vzgoje. Res je, da ta nastane iz ljubezni in da vsak vzgaja svoje otroke tako, kot čuti, a se je leta 1968 “ustoličila” permisivna vzgoja, ki je vodila do današnje vzgojne krize in do razvajene mladine. Pedagogika zadnjih let izhaja iz kritike starega, poskuša pa vpeljati novo, zato prihaja do revizije obojega. Ker nas je kriza zbistrila, ne bomo več ponavljali teh napak. Kritika prejšnjega vzgojnega modela je napadala vzgojo, ki je bila nasilna in dušeča, patriarhalna in avtoritativna, neuka in neustvarjalna, črno-bela. Tako se je po devetdesetih letih v Sloveniji vzpostavil tranzicijski vzgojni model oziroma t. i. Gabrova šola, ko so se liberalci postavili proti katoličanom.
Predavatelj je z izredno karizmatičnim zanosom, s številnimi anekdotami in resničnimi dogodki, ki so se mu pripetili, privabil nasmeh publike in pričaral sproščeno vzdušje. Dejal je, da je vzgojna kriza pogojena z blagostanjem, kot ga še ni bilo. V času debelih krav z lahkoto razmišljamo o otrokovih pravicah, ko pa imamo prazen hladilnik, je v ospredju vrednota trdega dela, brez katerega nam ne uspe niti v športu, kjer je potrebna disciplina. S časom so se pojavile ideološke zanke. Ideali so bili družba, temelječa na znanju, otrokove pravice in nenasilje nad otroki. Namesto tega pa so se pokazale napake, in sicer družba, temelječa le na znanju, otrokove pravice brez otrokovih dolžnosti, odprava kaznovanja otrok in zmaga popustljivosti. Dve temeljni napaki, permisivnost in tekmovalnost, sta privedli do negativnih družbenih učinkov: korupcije, krivičnosti, neenakosti, ekonomske neuspešnosti in socialnih napetosti. S hudimi časi so prišla tudi grenka spoznanja.
Kriza izhaja iz grške besede krino in pomeni prebiranje in ločevanje. Kriza je torej priložnost za bolj uravnovešeno in sploh boljšo vzgojo. Če potegnemo črto, je treba vedno vzgajati tudi za hude čase, za osebno odgovornost, za delo, za sočutje in solidarnost, za identiteto in drugačnost ter za zaupanje. Predavatelj je končal svoj poseg s pozitivno Slomškovo mislijo: “Dobro poučeni in lepo vzgojeni otroci so nadepolno cvetje dobrih časov”.
Metka Šinigoj
