O zakletem možu, ki poje uspavanko v ilustracijah Katerine Kalc in pravljici Ta od ribe
Pred kratkim je zagledala luč sveta nova knjiga zbirke Rozajanske pravice/Pravljice iz Rezije, ki nastaja v sodelovanju Muzeja rezijanskih ljudi, Zveze slovenskih kulturnih društev ETS, Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani, Oddelka za jezike in književnosti ter komunikacijske, izobraževalne in družbene vede Univerze v Vidmu ter Založništva tržaškega tiska. V zbirki sta doslej izšli knjigi Dekle, ki je hotela rožico/Ta hći, ki jë tëla rožico in Grad Bombavelo/Kaštelo di Bombavelo, zdaj pa je bralcem na voljo nova, čudovita in posebna rezijanska pravljica z naslovom Ta od rïbe/Ta od ribe. Knjigo so predstavili v petek, 19. junija, v Hiški uǝd Ljenčkice v Trebčah, ob tej priložnosti je potekalo tudi odprtje razstave ilustracij Katerine Kalc, ki bogatijo knjigo. Dogodek so priredili SKD Primorec, Založništvo tržaškega tiska in Muzej rezijanskih ljudi.
Pravljico Ta od ribe, ki velja za eno najlepših zgodb iz bogatega rezijanskega ljudskega izročila, je zabeležil akademik Milko Matičetov, pripovedovala pa jo je Eda di Lenardo Krükižawä. Zgodba govori o zakletem možu, ki poje uspavanko, in je edinstven primer tovrstne pripovedi, ohranjene v slovenskem jezikovnem prostoru. Njeno pravljično vzdušje je z veliko občutka in umetniške dovršenosti upodobila akademska slikarka in ilustratorka Katerina Kalc. Domačinka je na dogodku takoj pojasnila, da se je, ker ni obmorski človek, na potek in izvedbo ilustracij dobro pripravila, zbrala različne fotografije in skušala čim bolje prikazati to, kar ni točno definirano ali je neprikazljivo, kar se vsakemu poraja v fantaziji ob branju te pravljice.
Glavno gostjo večera Luigio Negro iz Muzeja rezijanskih ljudi je predstavila urednica ZTT Martina Kafol. Urednica je spregovorila o hvalevrednem projektu rezijanskih pravljic, ki ima več glavnih značilnosti, in sicer da je za vsako knjigo poskrbel drug ilustrator; da so pravljice v rezijanščini prevedene v še en jezik, kot na primer slovenščino, italijanščino in celo arabščino; da gre za pravljice, ki so zapisane tako, kot so bile povedane; ter da so to pravljice, ki prihajajo iz različnih govornih okolij Rezije. Martina Kafol je še razkrila, da bo na kongresu Mednarodne zveze za mladinsko književnost UNESCO (IBBY), ki bo letos avgusta v Kanadi, posebna pozornost posvečena pravljici iz zbirke Dekle, ki je hotela rožico.
Luigia Negro je na dogodku v Trebčah najprej predstavila delovanje in začetke muzeja, ki se nahaja v vasi Solbica, slikoviti vasici v dolini Rezije. Pomemben del muzejske predstavitve je namenjen tudi bogatemu ustnemu izročilu Rezije – pravljicam, bajkam in legendam. Te so prikazane skupaj z raziskovalnimi deli, med katerimi imajo posebno mesto študije Milka Matičetovega (1919–2014), ki je velik del svojega raziskovalnega dela posvetil rezijanski ljudski tradiciji. Pravljica Ta od ribe je tretja knjiga, za prevod izvirnega besedila je poskrbela Luigia Negro, za prevod v slovenščino pa Monika Kropej Telban, ki je tudi uredila knjigo in napisala spremno besedo skupaj z Robertom Dapitom. Njihova naloga je predstavitev vseh pravljic, ki jih je zbral Milko Matičetov, ter predvsem ohranitev rezijanskega narečja, je še poudarila Luigia Negro.
