Mag. Božo Rustja v Gorici o Srečku Kosovelu, več kot le pesniku Krasa

O duhovni globini in osebni veri Srečka Kosovela je 25. junija, na večeru v organizaciji Krožka Anton Gregorčič, v Trgovskem domu v Gorici spregovoril mag. Božo Rustja.

Predsednik krožka Bernard Spazzapan je v uvodnem pozdravu voščil matični domovini Sloveniji ob njenem 35. rojstnem dnevu in se spomnil, kako so na ta dan leta 1991 iz Gorice hoteli iti na proslavo v Ljubljano, pa so jih ustavili tanki … Ilaria Bergnach je o gostu povedala, da je primorski duhovnik, teolog, časnikar in urednik revije Ognjišče, ki že desetletja sooblikuje medijski in kulturni prostor v Sloveniji. Njegova priljubljena knjižna zbirka Zgodbe za dušo “je s preprosto, a globoko življenjsko modrostjo nagovorila že več generacij bralcev”. V srcu tega ponosnega Primorca in človeka besede ima osrednje mesto prav Srečko Kosovel, čigar brezčasno sporočilnost g. Rustja z neutrudnim preučevanjem in predavanji znova in znova približuje ljudem. V svojih razmišljanjih in zapisih poudarja, da Kosovela “ne smemo stlačiti v ozke idološke ali zgolj šolske predale”.

Srečku Kosovelu pravimo “pesnik Krasa”, toda ne mama ne tata nista bila Kraševca, je začel Rustja svoj poseg, ki ga je z branjem Kosovelovih pesmi dopolnjeval Alessandro Pasi. Gost je skozi zapise, pričevanja in spomine različnih – bolj ali manj znanih – avtorjev pred poslušalce razgrnil doslej neznan in zanimiv mozaik pesnikovega življenja, začinjen s pravimi odkritji in “cukrčki”. Srečkov oče je bil iz vasi Črniče, torej, širše gledano, iz Goriške. Bil je učitelj, ki je učil tudi kmetijstvo, zraven pa še pevovodja in organist; napisal je tudi nekaj maš, ki ga je otroški zbor, ki ga je on vodil, pel pri šolskih mašah. Mama je bila iz Sužida v občini in fari Kobarid; v njeni mladosti je bil v Kobaridu kaplan “nihče drug kot Simon Gregorčič”. Oba starša sta torej v družino prinesla bogato kulturno in duhovno dediščino. Srečko je umrl star 22 let, prav tako kot Kette, Murn, Balantič in Kajuh. “Res je neverjetno, kakšne modrosti je bil sposoben.” Menda ga ni pesnika, ki bi o smrti toliko govoril kot Kosovel. In vendar “je bila ta smrt odrešena”. “Svoje smrti ni samo slutil, napovedal, ampak je dobesedno opisal, kako bo umrl”.

Za Kosovela je značilna tudi močna socialna nota. V pesmi Starka za vasjo je zaznati njegovo osebno izkušnjo, videl je strašno revščino. Kot pesnik je bil sočuten, “kakor vsak pošten človek” (Alojz Rebula). Ni ga bilo strah v predavalnici vstati in z argumenti zagovarjati sošolca, ki ga je profesor poniževal in žalil (Silva Trdina). Srečkova sestra Tončka je rada pravila, da je bil njihov “oče socialist, sicer ne po stranki, ampak po čutenju”; ni pripadal stranki socialistov, si pa je prizadeval za delavce, za pravice malega človeka, “kar je v bistvu čisto krščanska zadeva”. Podobno je z vprašanjem, ali je bil Srečko veren, je dejal Rustja. Sestra je tudi pravila, da so bili doma vsi vzgojeni v veri. Ko se je Srečko kot študent v Ljubljani za počitnice vračal domov, je rad veliko debatiral s tomajskim župnikom Albinom Kjudrom. Dopisoval si je tudi z Jožefom Pogačnikom, pesnikom in kasnejšim ljubljanskim nadškofom, ki je več let preživel v zaporu. Kot otrok je Srečko stregel pri maši in, kot je zapisal sosedi, je najlepše zvonil prav on.

Kar se tiče duhovne poezije, je Rustja – kot že prej Vladimir Truhlar – prepričan, da je Kosovel “slovenski tagorejevec”, nekako učenec Rabindranata Tagoreja, ki je trdil, da mora človek živeti doživljajsko, izkustveno z Absolutnim in iz tega zedinjenja graditi, ozdravljati, kar je v kulturi in življenju nasploh bolnega. Pa še to: Taras Kermauner je večji del tretje od knjig Poezija slovenskega zahoda posvetil Kosovelu. Med drugim je zapisal, da je njegova religiozna poezija ena najkvalitetnejših.

Kosovel je zbolel po predavanju o umetnosti in proletarcu v Zagorju. Njegovo stanje se je čedalje bolj slabšalo “in ta pesniški genij v cvetu svoje mladosti je začel umirati”. Na mamimo prigovarjanje ga je obiskal g. Kjuder, ki je v župnijsko kroniko zapisal in še po 35 letih novomašnikom pripovedoval, kako je bil Kosovel tik pred smrtjo “krhek po telesu, a močan po duhu”. In to, “da ni srečal človeka, zlasti starega 22 let, ki bi se tako sprijaznil s svojo smrtjo in s tako vero prejel zakramente”. Namazilil ga je, sam Srečko pa ga je prosil, naj mu obhajilo prinese dan kasneje, da se lahko nanj pripravi. Ko so ga pokopavali, so na grob nametali belih rož, študentje in dijaki pa so poljubljali zemljo, ki so jo vrgli na njegovo krsto.

Rustja je večer sklenil z malo poznano Kosovelovo pesmijo Poslednje obhajilo oz. Beli Krist, ki jo ima Kermauner za pesnikovo oporoko. Pri Srečku smrt ni temna, v njej je poudarek na svetlobi, na razsvetljenju teme, na angelovem sijaju, na svetlem dihu stremljenj, na čistosti, na nedolžnosti diha in na Belem Kristu. “Ta Kosovelova pesem je odgovor na življenjski obup.” Poznal je “literaturo, filozofijo, miselne tokove, skozi je dal ves nihilizem svojega časa, pisal je konstruktivizem, gledal je naprej, ni mu bila tuja nobena moderna oblika. Vse je poznal, vedel pa je, da je rešitev in odrešitev samo v Belem Kristu”. V pesmi ni samo napovedal svoje smrti, ampak da ob slovesu s tega sveta ne bo sam, saj bo k njemu prišel Beli Krist. To je bilo “njegovo poslednje obhajilo”.