Ljubezenska čustva po elektronski pošti
Tako otipljiva, čeprav le virtualna, tako sodobna in povsem naravna, življenjska je zgodba, ki se spleta v predstavi Proti severnemu vetru. Uprizoritev je nastala kot koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj po knjižni uspešnici nemškega avtorja Daniela Glattauerja v topli, solidni režiji Alena Jelena. Roman o tem ljubezenskem razmerju z romantičnim pridihom je izšel l. 2008, dramsko priredbo pa so uprizorili že na štiridesetih različnih odrih. Ena izmed čudovitih odrskih inačic je ta, ki so si jo abonenti Slovenskega stalnega gledališča v Gorici ogledali v ponedeljek, 10. decembra 2012, v goriškem Kulturnem domu. Tokrat se je dolgoletnim obiskovalcem gledališke sezone SSG pridružila kar številna skupina licejcev, ki so izredno lepo sprejeli predstavo, saj jim je tematika zelo blizu. Spletne strani so jim zelo domače in nič čudnega ne bi bilo, če bi se tudi njim pripetilo to, kar se je protagonistoma v zelo lepi predstavi, taki, kakršne že dolgo nismo imeli priložnosti videti v abonmajskem programu SSG. Ob njej smo dobili potrdilo, da je še kako možno postaviti na oder uglajene, rahločutno napisane sodobne tekste, take, ki gledalca obogatijo in mu napolnijo dušo z lepim čustvom ter potešijo njegovo željo po iskrenem umetniškem užitku. Srčika predstave Proti severnemu vetru je ljubezensko razmerje med Emmi, ki je srečno poročena z vdovcem in je dobra mati njegovima otrokoma iz prvega zakona, in Leom, ki si sicer še zmeraj hladi ljubezenske rane zaradi Marlene, s katero ima čudno nihajoče razmerje, ki pelje le v slepo ulico. Oba sta sredi tridesetih, ona je bolj odločna, temperamentna, duhovita, včasih tudi malce pikra, on bolj krhek, sentimentalen, negotov, predvsem v odnosih do ženske. Njuna vez se začne spletati po golem naključju. Pri sporočilu ona vtipka napačno črko na elektronski naslov in pošta pristane v njegovem “predalu”. Iz vljudnosti ji on odgovori. Ona pa spet njemu. Takoj se besedno in miselno neverjetno ujemata, e-maili ju zmeraj bolj zbližujejo in postajajo vse bolj intimni. V nočeh, ko piha severni veter in ona ne more spati, ji pisanje gre še bolj od rok. Dopisujeta si predvsem ponoči, ko sta prosta. Zelo sladko je njuno čakanje sporočil, ki jima lepšajo vsakdanjik.
Vsak od njiju si ustvari podobo o drugem in se skoraj malce boji, da bi realnost bila drugačna od domišljijskih predstav. Prav zaradi tega odlašata s fizičnim srečanjem. Ko pa sta tik pred dolgo načrtovanim snidenjem, se ona zaustavi tudi ob misli na moža in zaupanje, ki ga njen mož ima vanjo. Žal globlja, vroča ljubezenska čustva največkrat nimajo srečnega konca, čeprav tu ni nobene tragedije vmes, le trezen preblisk v valovanju čustev. Emmi in Lea sta v imenitni simbiozi poosebila igralca Vesna Pernarčič in Rok Vihar. Oba dobro poznamo tudi pri nas. Pernarčičevo abonenti SSG še zmeraj zelo pogrešamo, saj je bila nekaj let članica našega gledališča; odkar je odšla, smo imeli pri nas kar nekajkrat priložnost uživati ob njeni dobri igri, tudi v otroških predstavah. Tudi Rok Vihar je bil že večkrat gost na naših odrih: kdo se ne spominja njegovega Anžeta v Tauferjevi obdelavi Županove Micke? Vesna Pernarčič je za vlogo Emmi več kot upravičeno prejela nagrado Žlahtna komedijantka na Dnevih komedije 2012 in priznanje ZDUS, kar ji je bilo gotovo v veliko zadoščenje. Predstava Proti severnemu vetru niti za hipec ne zdolgočasi gledalca, čeprav igralca nimata kdo ve koliko “gibalnega” prostora. Dogajanje je namreč postavljeno v notranjost protagonistovih sob, ki ju na dveh nivojih prikazuje premišljena realistično zgrajena scena (scenografka in kostumografka Vasilija Fišer), obogatena s scenskimi projekcijami (Tania Mendillo) v ozadju, ki dajejo prostoru širšo dimenzijo. Z gestami in mimiko, še najbolj pa z besedami in toni glasu igralca prepričljivo in spontano znata izraziti čustva predstavljenih dramskih oseb in ju pristno posredovati publiki, ki res uživa ob spremljanju te virtualno spletene sentimentalne zgodbe, za katero je izbor glasbe opravila Darja Hlavka Godina. Z vsebino se enkratno ujema pesem E penso a te nepozabnega Lucia Battistija, ki jo Emmi in Leo zapojeta posamič z otožnim hrepenenjem, kot da bi vedela, da se ne bosta nikdar srečala, kljub vsakodnevnim virtualnim stikom.
Vsestransko posrečena predstava je doživela toplo ploskanje, ki je večkrat priklicalo igralca na oder, in končno soglasno združila mnenja mladih in odraslih gledalcev.
Iva Koršič
Abonmajska sezona SSG v Gorici
