Zvesta slovenski kulturi in jeziku, svoje trpljenje pa je darovala za slovensko goriško versko skupnost

Po mukotrpni bolezni je na nebeške poljane odšla učiteljica Mirjam Obljubek

Bližnji sorodniki, znanci in prijatelji so se v soboto, 1. avgusta 2026 dopoldne, zbrali v goriški cerkvi sv. Ivana, da bi se poslednjič poslovili od drage Mirjam Obljubek, ki je s tega sveta odšla po polnoči 29. julija. Ko je pred sedmimi leti zaradi razdrapane ulice pred goriškim muzejem nesrečno padla s kolesa, svojega priljubljenega mestnega prevoznega sredstva, si je poškodovala hrbtenjačo in ostala hroma. Usodni padec jo je priklenil na domačo posteljo, potem ko je celo življenje s svojim vitkim in zelo gibčnim telesom prehodila in prekolesarila ničkoliko kilometrov. Kruto usodo, ki je tako korenito spremenila do tedaj njeno svobodno življenje, je mirno prenašala, povsem vdana v božjo voljo, čeprav se je večkrat spraševala, čemu vse to trpljenje. O tem sta se pogovarjala tudi s patrom Janom Cvetkom, ko je prišel k njej na obisk, da bi ji namenil tolažilne besede in ji prinašal obhajilo. Prav on je ob somaševanju župnika Marijana Markežiča vodil dvojezični pogrebni obred in se v homiliji spomnil tudi na to njeno razmišljanje. Morda pa nam Bog pošlje take preizkušnje, da bi se v bližnjih vžgala iskrica sočutja in nesebičnosti, tako da bi po svojih močeh pomagali trpečemu. Prav to sta vsa ta dolga leta njene bolezni delali njeni nečakinji Daniela in Manuela, ki sta ji z veliko predanostjo in ljubeznijo stali ob strani in ji stregli, da bi ji bila ta “uklenjenost” med domače stene malo manj težka in naporna. Res sta nam lahko za zgled prave krščanske ljubezni, kot jo poznamo tudi iz evangeljske prilike o dobrem Samarijanu. Tudi to njuno nesebično delo je poudaril pater Jan, ko je spregovoril o pokojnici, ki jo je sicer spoznal šele pred nekaj leti. Vsi, ki smo Mirjam poznali že veliko let, vemo, da je bila zavedna Slovenka, ki se je aktivno udejstvovala v kulturi. Že kot mlado dekle je npr. pristopila k MePZ Lojze Bratuž, ko ga je vodil še prof. Mirko Filej (1912-1962), in k raznim društvom ter rada obiskovala različne slovenske kulturne prireditve.

Želja po spoznavanju novih krajev jo je vodila na razne izlete, ki jih je pripravljal tednik Katoliški glas z g. Jožetom Jurakom (1920-1989) na čelu. Velikokrat se je z možem Viktorjem Prašnikom (1919-1987), vnetim kulturnikom in pevcem z razpoznavnim tenorjem, ki je vsa leta pel v moškem zboru Mirko Filej pod taktirko Zdravka Klanjščka in bil nepogrešljivo prisoten na koru cerkve sv. Ignacija pri slovenski nedeljski sv. maši ob deveti uri, vozila na Cerkljansko k njegovim sorodnikom in znancem. Po moževi prerani in povsem nepričakovani smrti pa se je na daljša potovanja odpravljala prav z omenjenima nečakinjama. Skupaj so uživale ob raziskovanju tujih krajev, dokler ni božja roka odločila drugače.

Da je bila Mirjam priljubljena, je potrdil že pogled na polno cerkev sv. Ivana pri njeni pogrebni sv. maši, pri kateri so na koru ob orglanju prof. Davida Bandlja peli svetoivanski pevci, pa tudi člani MoPZ Mirko Filej z Zdravkom Klanjščkom na čelu. Vsak od prisotnih gotovo hrani kakšen lep spomin nanjo. Njena sloka postava in njeno gibčno izvajanje telovadnih vaj in njeni sprehodi po žabniški okolici med počitnikovanjem v koči sv. Jožefa bodo neizbrisno ostali v spominu ne več rosno mladim “telovadkam”, ki so pred leti obiskovale tečaj pri prof. Maji Leban v Močnikovem domu v Gorici. Pokojna Mirjam je bila ena izmed najstarejših, a njena gibčnost bi se lahko kosala z veliko mlajšimi ženskami.

O pokojničini življenjski poti je vidno ganjen spregovoril ob koncu pogrebne mašne daritve Zdravko Klanjšček, njen in možev dolgoletni prijatelj, ki ji je v slovo pri odprtem grobu zapel vedno izredno ganljive Kraguljčke v glasbeni priredbi Lojzeta Bratuža (1902-1937).

Mirjam se je rodila v Gorici 1. marca 1934, v temnem obdobju fašističnega nasilja, očetu Stanislavu – Stanku Obljubku in materi Elizabeti – Bettini Kristančič. Stanovali so prav blizu severne železniške postaje v veliki hiši, ki sta jo l. 1928 dogradila njen stari oče in njegov sin Stanko. Ob razmejitvi je meja tekla prav za njihovo domačijo, v kateri je bila včasih gostilna. Mirjam je po sili razmer najprej morala obiskovati italijansko osnovno šolo. Ob prihodu Nemcev na Primorsko l. 1943 so bili prisiljeni se izseliti (odšli so v Pevmo), ker se je v prostorih njihove hiše nastanila nemška vojska. Po vojni je Mirjam lahko končno obiskovala slovensko srednjo šolo in učiteljišče v Gorici. Ker po maturi ni našla zaposlitve, je odšla delat v Turin. Ko se je vrnila na rodno Goriško, je bila najprej zaposlena na osnovni šoli kot suplentka, kasneje pa je vendarle prišla do stalne službe. Poučevala je v Pevmi, Števerjanu, Štmavru in Gorici. Vseskozi je bila tudi v veliko pomoč staršem in ostareli teti, ki je živela pri njih. V drugi polovici 70. let prejšnjega stoletja oz. tisočletja se je, kot že omenjeno, poročila z Viktorjem Prašnikom. Žal ga je Bog poklical k sebi že po desetih letih njunega zakona.

Ko je dočakala pri kar dobrem zdravju krepko čez osem desetletij, ji je cestna nesreča korenito spremenila življenje. Križ, ki ji ga je Bog naložil, je stoično nosila, a si v zadnjem času zmeraj bolj goreče želela oditi v onstranstvo k vsem svojim dragim.

Bog je naposled uslišal njene prošnje in jo poklical k sebi.

Dragi Mirjam, ki zdaj mirno počiva na goriškem pokopališču, želimo, da bi čim prej v polnosti uživala nebeške lepote.

Njenim sorodnikom, še zlasti Danieli in Manueli, izrekamo iskreno sožalje tudi sodelavci Novega glasa, saj je bila zvesta bralka našega tednika.

Naj ta zapis končam z besedami Zdravka Klanjščka:

“Hvala Ti, Mirjam, za Tvoj zgled in dobroto, ki ji ni bilo konca.

Počivaj v miru!”