Sv. Ana naj s svojim svetostnim sijem še nadalje osvetljuje farno občestvo

V Pevmi so domačo zavetnico proslavili s slovesno sv. mašo

Letos je god sv. Ane, 26. julij, bil ravno na nedeljo, tako da je bila tokratna nedeljska sv. maša še bolj občutena. Da se bo v pevmski cerkvi dogajalo nekaj slovesnega, je oznanjalo radostno pritrkovanje, ki se je slišalo tudi čez bistro Sočo do severnega dela našega mesta. V zvoniku so zvonovi svojo praznično melodijo zapeli pod spretno roko pritrkovalcev iz Podturna, ki so ob tej priložnosti že stalni gostje prijazne vasice, skozi katero pelje vijugasta pot na vinorodne briške griče. Škoda, da ni v prijazno cerkev veselo pozvanjanje zvonov privabilo več vernikov, še zlasti mladih, ki so se sicer udeležili pestrega petkovega in sobotnega večernega programa v sklopu tega praznovanja.

Slovesno dvojezično mašno bogoslužje na kot vedno barvno usklajeno okrašenem oltarju (marljivi krasiteljici Marina Stern in Anita Piras – sicer tudi cerkveni pevki – sta tokrat pomenljivo izbrali sončnice, ki se vedno znova obračajo k soncu in so kot svetniki, ki se napajajo v božjem siju), je vodil župnik Marijan Markežič. Žal ni imel ob sebi nobenega strežnika (ali so šli vsi mali prvoobhajanci in najstniški birmanci na počitnice ali pa jim je pretežko vstati pred deveto uro?).

Že takoj v začetku je mašnik pojasnil, da je svetnik, kdor sveti in drugim oddaja svojo svetlobo, ki jo prejema od Boga. V tem jih moramo skušati posnemati tudi mi v svojem malem krogu. Ob svetnici sv. Ani, Marijini materi, je opozoril tudi na Marijinega očeta sv. Joahima. S sv. Ano sta bila Jezusova “nonota” in zato v Italiji na god sv. Ane obeležujejo tudi praznik nonotov, ki so zelo pomembni in dragoceni, saj vnukom predajajo svoje izkušnje in vrednote, ki so jih vodile na življenjski poti, je poudaril Markežič.

Prvo berilo iz Stare zaveze o kralju Salomonu, ki je Boga prosil za pravilno razsojanje, je prebrala Majda Vidrih, drugo sv. Pavla Rimljanom v italijanščini (sicer le za peščico – ali še manj – italijanskih vernikov) pa Manuela Primožič, ki sta redni bralki v domači cerkvi. Prebrani evangelij po sv. Janezu, v katerem je govor o božjem kraljestvu, ki je podobno zakladu, skritemu na njivi, zaradi katerega kmet proda vse drugo, da si jo kupi, pa nas opominja, kako moramo v zemeljskem življenju zasledovati zaklad vere, da bomo srečni v onstranstvu.

V homiliji se je Markežič zaustavil ob tem, kako si vsi želimo zdravja, a tudi materialnih dobrin. Ker bi jih večkrat radi dobili na čim lažji način, se marsikdo predaja igram na srečo in si dela utvare, da bo še sam na lahko obogatel. A ta sreča je zelo opoteča, ker se mnogokrat sprevrže v nesrečo. Za zgled mora biti nam, še bolj pa vladarjem sveta, prav Salomon, ki je Boga prosil le modrosti. Prava sreča je namreč biti v miru s seboj in pravičen do soljudi. Če bi vsi to upoštevali, bi bil svet mnogo boljši in svetlejši. Pri tem nam je svetel vzor sv. Ana, ki se je prepustila božji volji in Bog jo je uslišal, da je postala mati kljub ne več mladim letom.

Mašno daritev so s primernimi pesmimi – vstopna in sklepna sta bili seveda posvečeni sv. Ani – spremljali in obogatili požrtvovalni, nesebični pevci, ki vztrajno nedeljo za nedeljo pojejo Bogu v čast ob spremljavi orgel, na katere že dolgo vrsto let igra izredno zvest, kljub letom neutruden, zagnan organist, pevec in zborovodja Zdravko Klanjšček, ki svoje navdušenje nad petjem vselej skuša posredovati tudi drugim.

Župnik Markežič se je ob koncu sv. maše zahvalil vsem, ki so se trudili, da bi bogoslužje ob praznovanju sv. Ane potekalo na čim lepši način. Med te sotrudnike spadata zmeraj prisoten gospod Florijan Vogrič, ki kljub svojim nad devetdesetim pomladim gibko opravlja nalogo cerkovnika, in Peter Klanjšček, ki priskoči na pomoč vsakič, ko je treba, tokrat tudi s košnjo travnika ob cerkvi, okoli katere se je po sv. maši ob petju in prazničnem pritrkovanju vila procesija. Z zlatimi in barvnimi našitki okrašeno nebo, pod katerim je stopal Markežič z Najsvetejšim v rokah, so nosili krepki domači možje in se ustavili ob zunanjem oltarčku s podobo sv. Ane z Devico Marijo. Tu je župnik – ob pomoči Karoline Vizintin – prebral evangelij po Janezu, v katerem je navedena Jezusova prilika o sejalcu in semenu. Mašnik je v prošnjah med drugim poprosil božjega blagoslova za vse naše delo, pa tudi za to, da bi znali spoštovati naravo in da bi vladarji sveta pametno in modro opravljali svojo nalogo v blagor vseh.

Procesija se je kot po navadi končala v cerkvi z blagoslovom z Nasvetejšim in z molitvami v spravo za bogokletje. Pevci pa so vzneseno zapeli pesem Hvala večnemu Bogu, ki je tudi tokrat želela biti srčna zahvala za vse, kar nam v svoji veliki dobrosrčnosti in milosti podarja naš Stvarnik.

Z občutkom hvaležnosti so domačini, pa tudi drugi verniki, ki radi zahajajo v to svetišče, kar najlepše počastili pevmsko zavetnico sv. Ano, ki jo je v družbi s hčerko Marijo na levem stranskem oltarju župne cerkve pomenljivo upodobil slovenski slikar Tone Kralj (1900-1975), čigar petdesetletnica smrti je potekala v lanskem letu. Prav v tej cerkvi je zapustil nekaj svojih krasnih nabožnih poslikav.

Po lepi starodavni slovenski navadi, ki je zakoreninjena tudi v Pevmi, so se po doživetem cerkvenem obredu verniki pomaknili na bližnje dvorišče nekdanjega župnišča, zdaj Športno-kulturnega središča Pevma. Ob raznovrstnih sladkih in slanih dobrotah, ki so jih pripravile domačinke, obdarjene s kuharskimi talenti, in rujni briški kapljici okoliških vinarjev se je v prijatejskem druženju tudi letos izpel tridnevni Praznik sv. Ane, ki ga je tokrat z zagnanostjo pripravila in se pogumno spopadla z vsemi birokratskimi nadlogami skupina mladih v sklopu športno-kulturnega društva Naš prapor in ob podpori Združenja Krajevna skupnost Pevma – Štmaver – Oslavje s predsednikom Lovrencem Peršoljo na čelu in s sodelovanjem z Župnijo sv. Mavra in Silvestra ter Združenjem pridelovalcev rebule – Oslavje.