Dr. Bernard Nežman je na večeru DSI spregovoril o vlogi slovenskih medijev skozi čas

Običajni ponedeljkov kulturni večer Društva slovenskih izobražencev je v ponedeljek, 9. marca, začel nekoliko drugače. V svojem uvodnem pozdravu je predsednik društva Martin Brecelj namenil svoje misli na nedavno preminulega inženirja in rednega obiskovalca ponedeljkovih večerov Marjana Jevnikarja. V znak spoštovanja do njegove osebnosti in njegove navzočnosti v skupnosti smo zbrani večer začeli z minuto molka.

Gost tokratnega ponedeljkovega večera je bil dr. Bernard Nežmah, ki je spregovoril na temo Vloga slovenskih medijev skozi čas. Urednik, novinar, predavatelj in politični analitik je občinstvu predstavil 230 let zgodovine slovenskega časnikarstva, ki jo je razdelil na pet obdobji. Prvo obdobje je označil od leta 1797, ko so izhajale Lubljanske novice, ki jih je izdajal Valentin Vodnik. To je bil prvi časnik, ki je izhajal dvakrat tedensko v slovenskem jeziku in ki je bil, če pomislimo na tiste čase, veliko presenečenje. Te novice so poročale o dogodkih iz sveta, saj je Vodnik prebiral časopise v drugih jezikih in iz njih izpisoval in prevajal. “Če malo premislimo, to je natanko isto, kar večina spletnih medijev počne danes, prepisujejo drug od drugega in javljajo, kar se dogaja po svetu,” je poudaril. Vodnik se ni ukvarjal s svobodo izražanja, njega je pa zanimalo, kako uvesti novinarstvo med bralce na ta način, da bi postal kultura bivanja. Poročal je tudi o politiki ter o mrtvih in v tem je bil zelo natančen. Po treh letih pa je Vodnik ta projekt opustil.

Naslednje obdobje upoštevamo od leta 1843, ko so nastale Kmečke in rokodelske novice pod uredništvom Janeza Bleiweisa. Bleiweis je k sodelovanju privabil pesnike, ki so takrat najbolje obvladali slovenski jezik. Tako je časopis vseboval besedila z izrazito lirično noto, to so bile prave mojstrovine slovenskega jezika, je na večeru pojasnil dr. Nežmah. Med sodelavci se je kmalu pojavil tudi eden najvidnejših pesnikov tistega časa, in sicer J.V. Koseski, pozneje pa še France Prešeren. Časopis je bil uspešen, saj že v prvem letu je imel tisoč naročnikov. Bralce je vključeval tako, da jih je spraševal za mnenje in posamezne teme odpiral v javno razpravo. Na ta način je oblikoval jasno javno mnenje, ki se je izražalo prav na straneh časopisa. Obenem je ponujal tudi številne praktične zglede, s katerimi je pokazal, zakaj je branje časopisa smiselno in dragoceno.

Tretje obdobje pa označimo od leta 1871, ko je Josip Jurčič časnik Slovenski narod pripravljal celotno desetletje. Časopis, ki je imel sprva okoli tristo naročnikov, je povečal na približno tisoč bralcev in ga razvil v dnevnik. Jurčič je naredil pomembne korake na področju svobode izražanja, čeprav je moral delovati v razmerah cenzure. Pogosto je našel načine, kako omejitve obiti, hkrati pa je veliko pozornosti namenjal tudi afirmaciji slovenskega jezika. Njegov uredniški model je spodbudil razvoj politično opredeljenih časopisov, na primer katoliškega Slovenec in liberalnega Slovenski narod. Ta dvojnost slovenskega časopisja je trajala do leta 1941. Potem pa pride obdobje cenzure. “Tisti dnevniki, ki so preživeli okupacijo, niso preživeli svobode,” je pojasnil predavatelj in dodal še, da se je začelo tudi obdobje samocenzure, kjer je novinar postal družbeno politični delavec.

Predzadnje obdobje pa se pojavi v letih devetdeset, ko konča diktatura, delno konča cenzura, pojavijo se novi mediji, ki pa so hitro propadli. V naslednjih letih pride do čiste svobode govora, s tem da so bili osrednji mediji naklonjeni postpartijskim strankam. Zadnje obdobje, ki ga dr. Nežmah označuje, pa so zadnja leta, ko medijem, kot so Družina, Ognjišče, Nova 24 TV in drugim, se pridružijo novi mediji, kot so Domovina.je , Planet TV, Zanima.me in drugi. Ti novi mediji nagovarjajo bralce z določeno vsebino, ki jo drugje bralci ne najdejo. “Tem medijem oz. spletnim stranem lahko slediš, ne da si pripadnik neke določene politične skupine,” je še dodal dr. Bernard Nežmah in sklenil, da je to zadnji preobrat v zgodovini slovenskih medijev.