Predstavitev monografije o manjšinski književnosti v središču Ljubljane
Jadranka Cergol o prepletih jezika, prostora in identitete
V dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu v središču Ljubljane je v torek, 15. septembra, potekala predstavitev znanstvene monografije dr. Jadranke Cergol z naslovom Sprehodi in prepleti besede ob meji, ki je izšla pri založbi Mladika. Dogodek sta založbi Mladika in Slovenska matica priredili ob finančni podpori Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Dr. Jadranka Cergol je izredna profesorica in višja znanstvena sodelavka na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Deluje predvsem na področju italijanistike, njeno raziskovanje pa se pogosto dotika širših vprašanj s področja sociolingvistike in zlasti jezikovnih stikanj med italijanskim in slovenskim svetom. Tako jo je uvodoma na kratko predstavila urednica Nadia Roncelli, ki je nato predala besedo avtorici in njenemu tokratnemu sogovorniku, sociologu in kulturologu dr. Igorju Škamperletu. Slednjega so povabili k sodelovanju, saj ima kot Tržačan in Ljubljančan tudi sam vpogled tako v slovensko in italijansko kot tudi v manjšinsko kulturo in književnost, je povedala urednica Roncelli.
Monografija sestoji iz petih esejskih prispevkov, v katerih avtorica, izhajajoč iz koncepta manjšinske literature, s pomočjo sodobnih raziskovalnih metod obdela različne teme, ki definirajo književnost Slovencev v Italiji. Študijo je zasnovala primerjalno, saj v knjigi predstavi tudi podobnosti in razlike z italijansko manjšino v Sloveniji in na Hrvaškem ter s slovensko manjšino v Avstriji. Ker v službo hodi na slovensko obalo, je Jadranka Cergol pobliže spoznala pripadnike tamkajšnje italijanske manjšine in ugotovila, da imamo Slovenci v Italiji z njimi veliko skupnega; izpostavila je na primer občutek manjvrednosti, navezanost na čisti jezik in pa na prostor, ki ga naseljujemo in za katerega moramo pogosto dokazovati, da nam pripada oz. mu pripadamo že od nekdaj. Zanimiva je ugotovitev, da prostorska dimenzija pri ustvarjalcih mlajše generacije obeh manjšin postaja pomembnejša od jezikovne: čeprav jih druži skupni jezik, italijanščina, se pripadniki italijanske manjšine ne počutijo doma v Rimu ali Lombardiji, za svojo domovino imajo Istro, podobno kot marsikateri Slovenec iz Italije svojo identiteto definira kot “zamejsko”.
S prostorsko dimenzijo je povezana tudi ekokritiška obravnava književnosti: gre za inovativno raziskovalno metodo, ki literarna dela obravnava z vidika ekologije oz. navezanosti na prostor. Razvila se je v ZDA, pri nas pa je Jadranka Cergol med prvimi, ki jo je uporabila. V svoji študiji je ekokritiko povezala tudi z identitetnim vprašanjem ter ugotovila, da širjenje mesta in posledično praznjenje vasi posamezni ustvarjalci povezujejo z izgubo identitete.
Nezanemarljiva tema pri obravnavi manjšinske književnosti je tudi izbira jezika, pri kateri igra pomembno vlogo čustvena teža. Avtorica je navedla primera Maje Haderlap, ki je svoj roman o vojnih travmah napisala v nemščini, saj bi bilo pisanje v njej čustveno bližji slovenščini preveč boleče, in Tatjane Rojc, ki je objavila roman v italijanščini. Podobno se odločajo tudi priseljenski pisatelji, ki spomine na svojo travmatično preteklost pišejo v večinskem jeziku države, v katero so prispeli. Izbire jezika ne gre demonizirati, meni Jadranka Cergol, ob tem pa se seveda odpira zagonetno vprašanje, kdo je torej “slovenski avtor”. Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora, po raziskovalkinem mnenju pa lahko za slovenskega avtorja imamo vsakega, ki se čuti in je del slovenske skupnosti, ne glede na to, kateri jezik izbere za svoje pisanje.
