V Ljubljani zaživela nova interpretacija večnih Orfeja in Evridike
Ambiciozna uprizoritev je nastala v koprodukcij treh gledaliških ustanov
Kaj pa, če se Evridika sploh ne bi želela vrniti iz podzemlja? To je osnovno vprašanje, okrog katerega so ljubljanski ustvarjalci spletli novo gledališko interpretacijo vsem dobro znanega antičnega mita, mita o pesniku Orfeju, ki se po smrti ljubljene Evridike odpravi v Had, da bi jo obudil nazaj v življenje. Mita, ki že tisočletja navdihuje najrazličnejše umetnike in je doživel nešteto interpretacij, se je tokrat lotila mlada pesnica in dramatičarka Urša Majcen: njena drama Orfej in Evridika je pravkar izšla tudi v knjižni obliki, saj je vključena v zbirko štirih dramskih besedil avtorice, ki jo je izdala založba Goga. Poetični spektakel po njeni besedilni predlogi je režiral Jan Krmelj, izvirno glasbo je napisal skladatelj Sašo Vollmaier, ki v njej tudi v živo nastopa kot pianist, koreografije pa si je zamislil Iztok Kovač. Ambiciozna uprizoritev je nastala v koprodukciji treh gledaliških ustanov – Mestnega gledališča ljubljanskega, Cankarjevega doma in plesnega kolektiva En-Knap. Ogledati si jo je mogoče na odru Gallusove dvorane v ljubljanskem Cankarjevem domu, kjer je bila v petek, 23. januarja, tudi premierno predstavljena.
Jan Krmelj je eden najbolj prepoznavnih slovenskih režiserjev mlajše generacije, v svojih odrskih stvaritvah rad prepleta poezijo, filozofijo in vizualno umetnost. Tudi v tej predstavi se je odločil za učinkovito uporabo video elementov, s katero omogoča gledalcem, da kljub veliki dvorani nekatere odzive igralcev spremljajo čisto od blizu, obenem pa lahko dogajanje na odru sočasno vidijo z več perspektiv. Njegova zgodba o Orfeju in Evridiki je na začetku in na koncu umeščena v sodobno, prepoznavno okolje: Evridika (Lena Hribar Škrlec) umre v prometni nesreči, ki je s pomočjo scenografije Lina Japlja prikazana zelo realistično, s pravim avtomobilom, ki se pretrga na dvoje, konec pa je umeščen v bolnišnico, kjer v bolniški postelji leži Perzefona (Nataša Tič Ralijan). Osrednji del pa se odvije v podzemlju, kamor se Orfej (Matic Lukšič) odpravi iskat svojo umrlo muzo, in je izrazito alegoričen. Had učinkovito ponazarjajo plesalci, ki hitijo in se občasno zgrudijo sredi odra, kar jih ne ustavi, saj se pri priči postavijo nazaj na noge. Mednje se Orfej spusti kar trikrat, saj mu podzemski brodar, Haron (Filip Samobor), ponudi tri poskuse, da Evridiko prepriča, naj se vrne z njim “na svetlo”: prvi del se zaključi z Evridikino zavrnitvijo vrnitve v življenje, v drugem delu Orfej sreča tri kultne feministične avtorice, v tretjem pa se znajde v realističnem kontekstu bolniške sobice.
Poleg Evridike se Orfej v podzemlju sreča s številnimi drugimi liki, na primer Tantalom in Sizifom, v ospredju pa so predvsem že omenjena srečanja s tremi zgodovinskimi osebnostmi – Virginio Wolf, Sylvio Plath in Sarah Kane, ki ponazarjajo Evridikin zorni kot. Vsem trem je dala glas igralka Ajda Smrekar. Poleg burne in za čas, v katerem so živele, subverzivne osebne zgodovine je trem besednim umetnicam skupno to, da so za njihovo književno zapuščino, potem ko so se odločile za smrt, skrbeli moški sorodniki. Najbrž si prav to Evridika želi dopovedati Orfeju: da noče biti muza, noče, da bi nekdo izrabljal njene besede ali njeno smrt za pesnjenje. Ostati hoče mrtva zlasti v simbolnem smislu.
Predstava je vizualno in zvočno zelo dovršena, poleg klavirske glasbe jo stalno spremlja večglasno petje, ki odlično ustvarja napeto vzdušje. Široka igralska zasedba dobro opravi svojo nalogo, čeprav nobena od vlog ni močno karakterizirana. Ker je vsebina spektakla izražena skozi poezijo – sicer pisano v prostem verzu –, delujejo kakor deklamatorji bolj kot polnokrvne odrske osebe. Gre torej za specifično formo, ki zahteva angažirano poslušanje in ki bržkone ne more nagovoriti prav vsakega gledalca. Vsebinska plat pa se vsekakor sklada s celotno zasnovo predstave in je v kontekstu antične mitologije tudi upravičena izbira. Pesnitev Orfej in Evridika Urše Majcen izvorni mit jemlje zgolj za izhodišče svojih pesniških premišljevanj.
Bogat poetični spektakel, ki ga je večgeneracijska umetniška ekipa zgradila okrog njenih besedil, lahko razumemo na podoben način: kot izhodišče za premišljevanje in razpravo o številnih (sodobnih) temah.
