Barvne resonance ženskih poetik v harmoniji narave, svetlobe in glasbe

Ob 30-letnici Društva ARS nova razstava združuje tri mlade umetnice v poetičnem dialogu med svetlobo, naravo in abstraktnim izrazom

Nekatere razstave gledalca nagovorijo z motivom, druge z barvo, tretje s tehnično dovršenostjo. Barvne resonance, razstava, ki so jo v torek, 5. maja 2026, odprli v Galeriji Ars na Travniku, pa učinkuje predvsem kot prostor notranjih stanj. Kot tih prehod med svetlobo in temo, med pokrajino in spominom, med zvokom in tistim, kar v človeku ostaja neizrečeno.

Ob 30-letnici delovanja Društva ARS so se predstavile tri mlade umetnice – Fanika Coren, Katrin Komjanc in Tamara Sadnikar, vsaka s svojo izrazito poetiko, vendar povezane v skupnem iskanju harmonije. Njihova dela ne pripovedujejo zgodb na neposreden način, prej spodbujajo občutke in drobne notranje premike. V času, ko se zdi, da svet vse hitreje izgublja sposobnost zbranega pogleda in tihega poslušanja, razstava deluje kot povabilo k upočasnitvi. Vse tri umetnice so pripadnice slovenskih manjšin, kar razstavi daje še dodatno razsežnost, povezuje pa jih tudi subtilna občutljivost do narave, notranjih stanj in abstraktnega izraza.

Razstava bo odprta do sobote, 23. maja, ogled pa je možen po urniku Katoliške knjigarne. Na odprtju je v imenu Galerije Ars spregovorila Franka Žgavec. Poudarila je, da gre za eno pomembnejših pobud ob letošnji 30-letnici Društva ARS. “Trideset let ustvarjalnosti, povezovanja in predanosti umetnosti predstavlja pomemben dosežek,” je dejala. Spomnila je, da društvo vsako leto pripravi približno deset razstav, kar pomeni, da se je v treh desetletjih zvrstilo skoraj tristo likovnih dogodkov, ob tem pa še številna srečanja, predstavitve in kulturni dogodki, ki pričajo o izjemno živem ustvarjalnem prostoru. Zahvalila se je vsem, ki so v teh letih prispevali k prepoznavnosti in uveljavitvi društva ter njegove dejavnosti. Društvu je ob jubileju čestital tudi odbornik za kulturo pri goriški občini Fabrizio Oreti, ki je posebej poudaril pomen Društva ARS pri čezmejnem povezovanju kulturnih prostorov.

Razstavo je strokovno predstavil umetnostni zgodovinar Saša Quinzi, ki je poudaril skladnost in estetsko dopolnjevanje treh različnih likovnih poetik. Razstavo je označil za nekakšen “prerez, vertikalo slovenske prisotnosti od Alp do Jadrana, in to ženske ustvarjalne prisotnosti na likovnem področju”. Umetnice namreč prihajajo iz različnih delov slovenskega kulturnega prostora – Fanika Coren iz Benečije, Katrin Komjanc iz Števerjana in Tamara Sadnikar iz avstrijske Koroške. Saša Quinzi je mnenja, da njihova dela nazorno pričajo o prehodu od figurativnega k abstraktnemu slikarstvu.

Dela Katrin Komjanc izvirajo iz globoke povezanosti z briško pokrajino. Odraščanje med vinogradi in študij industrijskega oblikovanja v Milanu sta v njenem delu ustvarila zanimivo ravnovesje med intuitivnostjo in strukturo. Umetnostni zgodovinar je o njej povedal, da je “življenje njeno ustvarjalno nujo za nekaj let potisnilo v ozadje. Na plan je stopila šele v zadnjem obdobju, in to s tisto silo, ki jo premore reka ponikalnica, ko iz podzemlja privre na dan.” V svojih slikah slikarka raziskuje teksture, madeže, tok vode, nepopolnosti materiala in neprestano spreminjanje svetlobe v naravi. “Slikarkin pogled ne beleži dane stvarnosti niti pričakovane lepote urejenih nasadov ali mehkobe gričev, ampak strastno občutenje narave, kozmosa, prvobitne moči zemlje in neba, ki imata oba enako likovno konsistenco in obdelavo.” Kot je še povedal Quinzi, je korak od prepoznavne krajine do abstrakcije pri Katrin Komjanc zelo kratek. Umetnica ustvarja z izjemno svobodo in odprtostjo do različnih tehnik: od akrila in akvarela do muralov in grafičnega oblikovanja.

Posebno atmosfero večera je dopolnil glasbeni nastop Matika Dueta, v katerem nastopata slikarka Fanika Coren na violončelu in Matteo Parillaud na diatonični harmoniki. Glasbenika sta občinstvu predstavila dve skladbi, avtorsko kompozicijo, v kateri se prepletata preludij iz Wagnerjevega Lohengrina in ljudska pesem Pojdem v Benečijo, nato pa še znamenito perujsko melodijo El Condor Pasa. Nastop ni bil zgolj spremljava dogodku, temveč organski del razstave same, saj je pri Faniki Coren glasba neločljivo povezana z likovnim ustvarjanjem. Mlada umetnica v svojem delu najbolj neposredno raziskuje razmerje med zvokom in podobo. Magistrska študentka slikarstva na Akademiji likovnih umetnosti v Rimu se osredotoča predvsem na filozofijo umetnosti in estetiko ter na povezovanje slikarstva z glasbo. Njene slike namreč nastajajo ob glasbi in iz glasbe; poteze čopiča sledijo ritmu, barve vibrirajo kot frekvence, zlata svetloba pa postaja simbol duhovnega bogastva. Nebo, ki se v njenih delih pogosto pojavlja kot neskončna in skoraj mistična prisotnost, ni realistično upodobljen prostor, temveč notranja pokrajina človeka. Kot je razložil umetnostni zgodovinar, se beneška slikarka v Galeriji Ars predstavlja z dvema slikarskima ciklusoma. Gre za manjše slike pravilnega kvadratnega formata, ki imajo intimen značaj, in za nekoliko večje slike. “Njene slike nas vabijo z zadržano rahločutnostjo koprenastih barvnih odtenkov, kot bi šlo za glasbeno variacijo, ki vseskozi ohranja isto višino in intenziteto, in se zvok po principu sinestezije prevaja v pogled, iz polja nevidnega v polje vidnega.”

Povsem drugače, a z enako notranjo občutljivostjo ustvarja Tamara Sadnikar. Njena dela temeljijo na redukciji forme, geometriji in premišljeni uporabi prostora. Iz fotografij pokrajin, gora in jezer razvija abstrahirane kompozicije, v katerih prevladuje modra barva. Fotografija je pri njej izhodišče, nikoli cilj. “Izhodiščna pokrajina ni zatajena, ostaja vseskozi prepoznavna, belo platno pa je v obvladovanju in izkoriščanju različnih izraznih možnosti, ki jih ponuja slikarstvo napram digitalni fotografiji,” je razložil Quinzi. Dodal je, da sledove te soodvisnosti lahko prepoznamo na eni strani v navpičnih svetlobnih linijah, ki spominjajo na lomljene podobe na ekranih, po drugi pa na čisto slikarske postopke, ki zapostavljajo snovnost slike, razgibajo njeno površino in spodbujajo vizuelno doživljanje. V umetnosti Tamare Sadnikar ni odvečnih elementov, vse je reducirano na bistveno.

Barvne resonance niso zgolj skupinska razstava treh mladih umetnic. So srečanje treh različnih notranjih svetov, ki jih povezuje skupna občutljivost za prostor, svetlobo, naravo, glasbo in človekovo notranjost. Vsaka izmed ustvarjalk govori svoj likovni jezik, vendar se njihova dela med seboj poslušajo in dopolnjujejo kot različni glasovi iste skladbe. Razstava deluje celovito, ne skuša biti glasna, dela ne tekmujejo za pozornost, temveč gledalca počasi vabijo vase. Ob jubileju Društva Ars tako galerija dokazuje, da ostaja umetnost prostor srečevanja, kjer se različni svetovi ne izključujejo, temveč drug drugega bogatijo. Prostor, kjer barva še naprej lahko zveni.