Na pariških ulicah
Knjigosnedki (54)
Patrick Modiano ni pisatelj, čigar ime bi pogosto srečevali v medijih ali na seznamih najbolj branih avtorjev. Kljub temu je eden najpomembnejših francoskih pisateljev zadnjih desetletij. Leta 2014 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo, od takrat pa je bilo v slovenščino prevedenih več njegovih del in smo ga spoznali tudi slovenski bralci.
Ko sem v začetku poletja v knjižnici izbirala knjige, ki jih bom odnesla s seboj na dopust, sem točno vedela, kaj iščem. Francosko avtorico ali avtorja, zgodbo, ki se dogaja na pariških ulicah, junake, ki sedijo v zakajenih kavarnah in dnevnih sobah, saj sem bila tudi sama namenjena v francosko prestolnico. Zato je tistega dne z mano odšel prav roman Patricka Modiana z naslovom V kavarni izgubljene mladine.
Kavarna Condé, o kateri je govor v knjigi, ni tak lokal, kot jih vidimo na turističnih slikah Pariza, daleč od tega. Je predvsem zbirališče boemskih študentov, umetnikov in tavajočih duš, ki vsaj za nekaj časa iščejo svoj prostor pod soncem. Med njimi je tudi junakinja, dekle z vzdevkom Luki, ki pa je kot vsi ostali gostje le popotnica, prehodni lik, ki je zataval v kavarno, tam pustil svoj pečat in spet odšel.
Njena zgodba se nam v romanu razkriva počasi in na prav poseben način. Pripovedujejo jo štirje pripovedovalci: študent iz kavarne, osebni detektiv, ki ga je najel Lukin mož, sama Luki in njen ljubimec Robert. Drobce njenega življenja tako spoznamo skozi štiri zelo različne poglede, od najbolj intimnega, njenega, do pogleda ljudi, ki so bili nanjo navezani, in celo s pogledom človeka, ki je sploh ni poznal. Nihče od njih ni objektiven, zato Lukina zgodba ni nikoli popolnoma resnična, je skupek čustev, spominov, izkušenj, okrušenih podatkov in interpretacij. Zgodbo si, tako kot tisti, ki jo pripovedujejo, tudi bralci sestavljamo in dopolnjujemo sami. Nekaterih informacij in poglavij njenega življenja nikoli ne odkrijemo, vendar to nikakor ne spremeni užitka ob branju. Pripoved o Luki in o kavarni izgubljene mladine je pripoved o trenutkih življenja, ki so minili, o iskanju nečesa, ki mogoče sploh ne obstaja.
Nostalgična in malce melanholična pripoved je bila popolna sopotnica na pariških ulicah. Ne na Elizejskih poljanah in pod Eifflovim stolpom, temveč v kavarnah, ob domačinih, ki so se proti večeru zbirali ob kozarcu vina, v parkih, kjer so se študentje skrivali pred soncem, na tistih ulicah, ki niso popolne, ampak so del pravega mesta. Prav ti kraji, ki jih Modiano imenuje “nevtralna območja”, so tudi tisti, v katere se Luki v romanu zateka. Metroji in knjigarne, prostori brez težkih spominov, kjer je lažje obstajati in iz katerih je lažje bežati.
V kavarni izgubljene mladine je zgodba o Luki, pa tudi o vsej drugi izgubljeni mladini, ne le pariški. O mladih in manj mladih ljudeh, ki jih najdemo v vsakem mestu. Ne v bleščečih lokalih, urejenih po zadnjih trendih, pred katerimi se fotografirajo turisti, ampak v preprostih in pristnih krajih, ki se jih še spominjamo in jih pogrešamo. V tistih krajih, kjer se dogaja pravo življenje mesta, takšno, ki ga danes le s težavo še najdemo.
