Večstopenjska šola vse bliže potrebam družin
Ravnatelji rešitev vidijo v prilagodljivih urnikih, popoldanskem varstvu in odprtem dialogu s starši
Splošni demografski padec vse izraziteje kroji vsakdan večstopenjskih šol s slovenskim učnim jezikom v Italiji. Trendi vpisov sicer med leti nihajo, a skupna slika kaže na stalno nižanje števila novovpisanih otrok. Najbolj so na udaru manjše šole in vrtci na obrobnih ter od mestnih središč oddaljenih območjih. Na manjših šolah, kot je Večstopenjska šola Josip Pangerc, se zato zavestno borijo za ohranitev kakovosti in živahnosti. Manjše številke namreč prinašajo tudi opazne prednosti: omogočajo večjo posvetitev posameznemu otroku, neposrednejši in pristnejši stik s starši, tesnejšo povezanost z lokalnim okoljem ter lažje izvajanje dejavnosti zunaj učilnic. Medtem ko se nekatere obrobne šole borijo za vsak oddelek, pa na primer na VŠ Bartol in VŠ Sv. Jakob v Trstu trenutno beležijo splošno pozitiven trend vpisov, kar potrjuje, da so nihanja zelo različna.
Zakaj slovenske osnovne šole v Italiji privabljajo starše iz Slovenije?
Pomemben del šolske populacije predstavljajo otroci, ki prihajajo iz sosednje Slovenije. V vrtcih starše s slovenske strani meje pritegne predvsem ugodnejša finančna plat, saj v Italiji plačujejo le hrano. Ravnatelji pa opažajo, da nekateri starši iz Slovenije želijo z vpisom na šole v Italiji obiti slovensko zakonodajo o šolanju na domu, starše otrok s posebnimi učnimi potrebami pa pritegne visoka stopnja inkluzivnosti italijanskega šolskega sistema, saj je v Sloveniji za te učence pogosto predvideno šolanje v ločenih ustanovah.
Na goriški večstopenjski šoli so vpisi iz Slovenije že tradicionalna stalnica zaradi zgodovinske povezanosti obeh Goric. Ravnateljica Lučka Križmančič poudarja, da otroci z druge strani meje v šolski prostor prinašajo neprecenljivo vrednost: ker ob vstopu ne poznajo italijanščine, slovenščina med vrstniki nujno postane glavni pogovorni jezik na hodnikih in igriščih.
Na VŠ Opčine ravnateljica Mara Petaros opaža tudi porast otrok iz izključno italijanskih družin, ki so se preselile na slovensko stran meje (v Sežano, Dutovlje ali okolico). Izbira slovenske šole v Italiji je v tem primeru premišljen kompromis, saj se otrok tako vzporedno uči jezika družine in jezika okolja, v katerem živi.
Družine vedno bolj potrebujejo celodnevno varstvo otrok, v slovenskih šolah v Italiji prepoznajo varno skupnost
Manjši razredi, večja pozornost vsakemu posamezniku ter manjše, varnejše in bolj domače okolje: to postaja jasno tudi nezanemarljivemu številu staršev iz italijanskih družin.
Sodobne družine namreč pričakujejo in potrebujejo vedno več ur varstva otrok, zato je izjemno pomembna tudi razpredena mreža pošolskih in obšolskih dejavnosti, pri katerih slovenske šole v Italiji pogosto sodelujejo s slovenskimi društvi. Italijanske družine zato vidijo mrežo slovenskih šol, povezanih z društvi, kot veliko prednost. Potrebam po varstvu pa s podaljšanim urnikom in drugimi pobudami odgovarjajo tudi večstopenjska ravnateljstva. Kakor poudarja ravnatelj David Clodig, mora biti šola danes izjemno dinamična. Podaljšano bivanje in poletne dejavnosti na doberdobski, sovodenjski ter špetrski šoli so se iz tega razloga izkazali za ključno strateško izbiro, ki staršem lajša vsakodnevno organizacijo. Dragocena in s tega vidika uspešna sta tudi dva pomladna oddelka na VŠ Doberdob.
Osip pri prehodu na drugostopenjske šole se zelo občuti
Kljub uspešnemu začetku šolske poti ostaja prehod s slovenskih nižjih srednjih šol na slovenske višje šole izjemno občutljiva točka. Velik del dijakov se po zaključku nižje srednje šole namreč odloči za prestop na italijanske višje šole. Ravnatelji, s katerimi smo se pogovarjali, ugibajo, da je možen vzrok za to pogosto podzavestna ali čustvena meja, ki jo starši težko racionalno utemeljijo.
Višješolska izobrazba je v osnovi splošna in posameznika še ne definira ozko poklicno ali kulturno, je pojasnil Primož Strani. “Prednosti šolanja v slovenščini se v celoti pokažejo šele po dokončani slovenski višji šoli, tako ob zaposlovanju kot pri odprtih vratih za študij v Sloveniji,” meni tržaški ravnatelj Strani, ki v izbiri italijanskih smeri zaradi pomanjkanja teh znotraj mreže slovenskega šolstva vidi večinoma izgovor.
Ravnateljica Maja Lapornik ob tem opozarja na širši problem integracije: “Mnogo staršev italijanske narodnosti se ob koncu nižje srednje šole ali še prej počuti premalo vpete v našo skupnost. Inkluzija v sami šoli je sicer iskrena in dodelana, a je v širšem društvenem in družbenem okolju premalo možnosti, da bi te družine našle aktivno mesto v naši skupnosti ter v njej tudi ostale. O tem bi se morali zamisliti sami.”
Za ravnatelje pa je posebej boleče, ko se za italijanske višje šole odločijo družine slovenske narodne skupnosti, včasih celo njeni vidni predstavniki, in to za smeri, ki obstajajo tudi v slovenskem učnem jeziku, kar nakazuje na še vedno prisotne neupravičene predsodke o nižji kakovosti slovenskega šolstva.
Šolski sistem kliče po prenovi in reorganizaciji
Iz pogovorov z ravnatelji je razvidno, da bo za prihodnost slovenskega šolstva v Italiji ključno grajenje odprtega in zaupljivega odnosa s starši ter jasna predstavitev vseh prednosti šolanja v slovenščini. Samostojni trud posameznih šol pa ne bo zadoščal, saj so obstoječe podporne strukture po mnenju nekaterih prešibke za obvladovanje današnjih izzivov. Neizogibna je reorganizacija šolske mreže ter sistematično vlaganje v usposabljanje vzgojnega in pedagoškega kadra, ki za poučevanje v sodobnem, večjezičnem okolju potrebuje povsem nove kompetence.
Preberi tudi o stanju drugostopenjskih srednjih šol (klikni in preberi).
