Sklad Albina Ločičnika je že štirinajstič podelil štipendije zamejskim študentom inženirstva

V četrtek, 9. aprila 2026, je bila Peterlinova dvorana na Ulici Donizetti v Trstu ovita v duh znanosti in inženirstva. Sklad Albina Ločičnika je namreč podeljeval štipendije slovenskim študentom inženirstva. Gre za pomembno podporo pri dolgoletnem in zahtevnem študiju, ki jo sklad podeljuje že štirinajstič.

Sklad je nastal leta 2012 na željo inženirja Albina Ločičnika, ki je v svojem poklicu videl pomemben steber slovenske skupnosti v zamejstvu in želel spodbujati mlade pri študiju inženirstva. Albin Ločičnik se je rodil v Trstu leta 1919, a je z družino kmalu odšel v Maribor, kjer je preživel otroška leta. Po osnovni šoli in realni gimnaziji je diplomiral iz gradbenega inženirstva na Tehnični fakulteti Univerze v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je imel precej težav s fašistično oblastjo, ki ga je aretirala zaradi njegovega zavednega slovenstva. Do kapitulacije Italije leta 1943 je bil zaprt v taborišču Montecarlo-Savona, nato pa še v Mantovi, od koder mu je uspelo pobegniti. Po poroki z Evgenijo Stibilj se je leta 1945 preselil v Trst, ki je bil pod angloameriško upravo. Tam se je zaposlil kot eden izmed glavnih inženirjev pri avtocestnem podjetju Anas. Albin Ločičnik si je v času življenja prizadeval, da bi mladi Slovenci v Trstu študirali inženirstvo in tako razvili tudi znanstveno komponento zamejske skupnosti. Po njegovi smrti je vdova Evgenija želela moževo ime ovrednotiti in mu dati trajen spomin. V ta namen je Slovenska prosveta ustanovila sklad, ki nosi njegovo ime in vsako leto s štipendijami spodbuja mlade pri študiju inženirstva.

Podeljevanje je uvedel uvodni pozdrav Tomaža Simčiča, predsednika Slovenske prosvete. Kratko je predstavil življenje Albina Ločičnika in namen sklada. Pri tem je spomnil, kako pomembno je, da se mladi Slovenci v Trstu odločajo za študij inženirstva in drugih znanstvenih smeri, čeprav smo kot jezikovna in narodna manjšina morda bolj navezani na študij jezika, književnosti in humanističnih ved. Nagrajencem je tudi prinesel pozdrav in dobre želje gospe Piščanc, Ločičnikove nečakinje, ki se je v prejšnjih letih udeleževala podelitev štipendij in nagovorila prejemnike, letos pa to ni bilo mogoče zaradi njenega zdravstvenega stanja. Tomaž Simčič je nato predstavil člane žirije, ki je izbrala prejemnike štipendije. Spomnil se je tudi inženirja Marjana Jevnikarja, ki je v preteklih letih predsedoval žiriji in je pred mesecem dni prerano zapustil ta svet. Tričlansko komisijo so letos sestavljali arhitektka Neža Kravos, inženir Danijel Simonettig in inženir Erik Mozan. Za štipendijo je letos zaprosilo enajst študentov, od katerih je pet študentov na dodiplomskem in šest na magistrskem študiju. Na podlagi ustaljenih kriterijev se je žirija odločila, da štirim študentom podeli štipendije v skupni višini 4.000 evrov. Letošnji prejemniki so Iztok Kalc, študent ladijskega inženirstva na dodiplomski stopnji, Gregor Makuc, študent industrijskega inženirstva na dodiplomski stopnji, Nikola Kerpan, študent ladijskega inženirstva na magistrski stopnji, in Cristian Starec, študent elektronskega inženirstva na magistrski stopnji. Prejemniki so se kratko predstavili in opisali svojo izkušnjo študija inženirstva. S pogledom so se usmerili tudi v prihodnost, v kateri si želijo nadgraditi znanje, pridobiti nove izkušnje, tudi v tujini, ter iskati zaposlitev v poštenem okolju, ki ustreza njihovim željam po velikih načrtih.