Lekcija treh zajčkov
Na začetku letošnjih poletnih počitnic smo se kot družina odločili, da je dozorel čas za našega prvega hišnega ljubljenčka. Prostora imamo končno dovolj, prva dva otroka sta že dovolj velika, da lahko prevzameta večji del skrbi, njuna otroška želja pa je bila že dolgo velika in močna. Tako smo se naposled, po tehtnem premisleku, odločili za mlade zajčke. Najprej sta se nam pridružila dva, nekoliko kasneje pa še eden iz istega gnezda. Ob prihodu domov je bilo veselje otrok nepopisno. Vsak zajček je dobil takoj svoje ime in velike doze opazovanja, nežnosti in hranjenja.
A naše prvo srečanje s hišnimi ljubljenčki ni teklo po naših pričakovanjih. Po komaj dobrem tednu smo enega zajčka tik pred nočnim spanjem našli mrtvega. Tri dni kasneje še drugega. Tako nenadoma, da nihče od nas ni uspel dobro doumeti, kaj se dogaja. Pred komaj dvema urama sta oba zajčka še veselo skakljala in grizljala travo, nato pa ju je preprosto zmanjkalo. Šok je bil velik, sploh za otroke. Solzam ni bilo konca.
Ostal je še tretji. Najbolj živahen in radoživ. Upali smo na najboljše, a čez nekaj dni je obležal tudi on. Toda tokrat razplet ni bil hiter. Zajček je cel dan ležal skrit v travi. Nič več ni skakljal, le še tu in tam je potrzal z nogami in poglodal kakšen list blitve. Otroci so hodili k njemu potiho, ga opazovali, mu nosili hrano in vsakič znova spraševali: “Mami, bo preživel ali bo umrl tudi ta?” In ko smo že vsi mislili, da je konec, je preživel prvo noč. In nato še drugo. In tretjo. Nakar je po prvem jutranjem stiku z nami za vedno zaspal.
Ob vsej žalosti, trpljenju zajčka in malih otroških src sem se po začetnem “kaj nam je bilo tega treba” začela spraševati, kaj nam je ta izkušnja poleg bolečine in spoznanja, da življenje ni samo rožnato, prinesla dobrega. Ko sem tiste dni opazovala otroke, kako so vedno znova hodili k bolnemu zajčku, mu nosili hrano in preverjali, ali še diha, sem dojela, da prejemajo lekcijo, ki jim je sama zgolj z besedami nikoli ne bi mogla predati. Še več, kot mama, bi jih najraje pred vsem tem – nemoč, bolezen, trpljenje, smrt – obvarovala. A življenje tega ne dopušča. Zato naša naloga ni, da otroke obvarujemo pred vsem težkim, ampak da jih naučimo, kako se na trpljenje odzvati.
Da se od šibkega, bolnega in trpečega ne umaknemo samo zato, ker nam je ob njegovi nemoči neprijetno. Da življenje ne izgubi svoje vrednosti takrat, ko ni več lepo, zdravo in razigrano. Kajti nekoč ne bo šlo za zajčka. Ob njih bo človek. Človek, ki bo potreboval bližino, potrpežljivost in nežnost. In takrat bo pomembno predvsem, ali bodo znali ob njem ostati.
