Ali res zamujam?

Sedim na skali. Pred menoj se razteza neskončna modrina morja, za menoj pa se bohoti zeleno, brsteče hribovje. Nobene človeške duše daleč naokoli. Le jata galebov, ki se vsake toliko oglasi iz daljave in me opomni, da vendarle nisem povsem sama. Valovi nežno tolčejo ob skalo, šum vetra pa mi nežno šepeta na uho. Spomini, ki se ob tem prebudijo, me ponesejo leta nazaj, ko sem še kot mlado dekle podobno kot danes odplavala daleč proč od plaže, poiskala samoten kotiček obale in se predajala sanjam o prihodnosti.

Danes pa sem tu in jo živim. Prihodnost, o kateri sem sanjala. Življenje, po katerem sem hrepenela. Pa vendar se prepogosto zalotim, kako me sedanjost še vedno preganja. Svet okoli mene me prepričuje, da zamujam. Na trenutke se zdi, kot da kriči, da bi morala še to in ono. Vedno znova mi kaže, kje vse bi še lahko bila, kam vse bi lahko še šla in kaj vse bi morala še ustvariti.

In z dojenčkom v naročju so ti občutki še izrazitejši. Življenje z dojenčkom te namreč ustavi. In občutek, da vsi okoli tebe napredujejo, medtem ko ti stojiš na mestu, postaja vse glasnejši. Pa je res? Kot mama res zamujam? Ali pridobivam?

Najbrž je odgovor odvisen predvsem od tega, kaj štejemo za bogastvo življenja. Nazive, položaje, dosežke, vile, prepotovane kilometre, zabavo in brezskrbna pohajanja? Potem zelo verjetno zamujam. Če pa na bogastvo gledamo drugače, potem se zgodba kar na lepem popolnoma obrne. Bogastvo lahko vidimo v času, ki ga lahko podarimo ljudem, ki so nam blizu. V jutrih, ko se nam nikamor ne mudi. V majhnih rokah, ki se nas oklepajo, kot da smo najbolj dragocen zaklad na tem svetu. V vseh objemih, poljubih, smehu in tudi skupaj pretočenih solzah. Predvsem pa v privilegiju, da ob njih, čeprav nevidno, rastemo tudi mi. V prisotnosti, potrpežljivosti, ustvarjalnosti. V sprejemanju, spuščanju in zaupanju. V globini odnosov in vrlinah, ki jih ni mogoče zapisati v življenjepis, a prav zaradi njih v resnici pridobivamo največ.

Zdi se, da je največja težava tega sveta v tem, da veliko lažje opazimo tisto, česar nimamo, kot vse tisto, kar imamo. Pomanjkanje je glasno. Pravo bogastvo pa je pogosto tiho. Tako tiho, da ga prepogosto začnemo ceniti šele takrat, ko postane spomin.

Spet pogledam proti morju. Pomislim na dekle, ki je nekoč na podobni skali sanjalo o življenju, ki je bilo še daleč pred njim. Če bi takrat lahko za trenutek videlo življenje, ki ga živi danes, bi res mislilo, da zamuja? Ali pa bi se ob pogledu na vse darove, s katerimi je obdano, samo nasmehnilo v ponižni hvaležnosti?