Ko zavesa pade
Med pospravljanjem in pregledovanjem starih spominov, ki jih imam skrbno shranjene v lepo okrašeni kartonasti škatli, sem našla strgan list spominske knjige iz otroških let. Nanj je moja stara mama, meni v spomin, zapisala naslednje posvetilo: “Glej, da vlogo svojega življenja tako igraš, da ko zavesa pade, se ničesar ne kesaš.” Tega posvetila gotovo nisem prebrala prvič, me je pa prvič zares močno ganilo. Najbrž sem morala prehoditi en lep in zajeten del svoje življenjske poti, da danes lahko doumem težo in pomen teh na videz sicer preprostih besed. Ob tem se z občudovanjem sprašujem, koliko ene življenjske modrosti je premogla moja nona, za zunanji svet revna, neizobražena kmečka ženska. In kako dragoceno je, da me to življenjsko vodilo spremlja že toliko let. Ko tako razmišljam o pomenu njenih besed, se mi v spomin prikrade knjiga Darovi nepopolnosti Brené Brown. Na prvi pogled se morda zdi drzno povezovati življenjsko modrost preproste kmečke ženice z ugotovitvami sodobne raziskovalke, vendar med njima prepoznavam presenetljive podobnosti. Še več, zdi se, da nonine besede govorijo prav o tem, kar Brené Brown imenuje življenje z vsem srcem. Ne o popolnem življenju, ker tega ni in ga ne more biti, temveč o življenju, ki se ga živi pogumno, sočutno in v povezanosti z drugim – vrednote, ki jih pisateljica izpostavlja kot temelj pristnega in avtentičnega življenja.
Pogum nam omogoča, da stopimo na oder takšni, kot smo v resnici, in ne kot oseba, za katero menimo, da bi jo drugi želeli videti. Poguma zato po besedah avtorice ne gre enačiti z junaštvom, temveč s sposobnostjo iskreno in odkrito spregovoriti o tem, kdo smo, kaj občutimo in kakšne so naše izkušnje. Takšen pogum v resnici od nas zahteva predvsem neizprosno iskrenost do sebe in pripravljenost, da pokažemo tudi svojo ranljivost.
Sočutje nam nadalje omogoča, da sprejmemo sebe, svoje rane in druge ljudi z njihovimi nepopolnostmi. Dejstvo je, da noben igralec svoje vloge ne odigra brez napak. Včasih eden pozabi besedilo, drugi zgreši korak, tretji pa celo pretirano poseže v prostor nekoga drugega. Prav zato sočutje ni nasprotje odgovornosti. Nasprotno, omogoča nam, da na napake pogledamo z več razumevanja in manj obsojanja, ne da bi pri tem opustili svoje meje ali odgovornost za lastna dejanja.
Povezanost pa je tisti element, ki predstavi vdihne življenje. Monodrama je lahko kakovostna, a nikoli tako osrečujoča kot predstava, ki jo soustvarjamo z drugimi. Povezanost je namreč po avtoričinem razumevanju naša prirojena potreba, da se čutimo videne, slišane in cenjene in da lahko z odprtim srcem dajemo in sprejemamo. Srčiko življenja z vsem srcem oz. dobre življenjske predstave zatorej predstavljajo prav pristni in iskreni odnosi, ki jih gradimo skupaj s soigralci naše zgodbe.
Ko danes znova držim v rokah tisti strgan list iz spominske knjige, se mi zdi, da v njem odmeva bistvo vsega, kar sem kasneje prepoznala v knjigi Darovi nepopolnosti Brené Brown. Če bi nonino sporočilo prevedla v jezik te knjige, bi se najbrž glasil: “Živi življenje z vsem srcem.”
