Kako je Trst Trubarju podaril izjemno kulturno bogastvo
V EPICentru sta bila Kozma Ahačič in Miran Košuta v četrtek, 28. maja, popoldne gosta predavanja z naslovom Primož Trubar med Gorico in Trstom
Miran Košuta je Trubarja označil za “prvega slovenskega pisatelja in prvega izrazitejšega slovenskega Evropejca”, ki je prepotoval za tiste čase nezanemarljive razdalje. Dolgotrajno bivanje v Trstu pri škofu Bonomu ga je “idejno, versko, kulturno in jezikovno opremilo”, tamkajšnji nauki pa so postavili temelja njegovemu razmišljanju in ustvarjanju. Prek Erazmove misli je ponotranjil princip, da mora “stik z vernikom in Bogom potekati neposredno v njem razumljivem jeziku”. Iz Erazmovih naukov je Trubar oblikoval Cerkovno ordningo in prevod Novega testamenta. O njegovem kasnejšem pridiganju v Gorici pa je Košuta dejal, da priča o skrbi za celotno etnično ozemlje, saj je Trubar “tudi Primorce štel za sestavni del občestva, ki ga je nagovoril z ‘lubi Slovenci’”.
Dr. Kozma Ahačič je poudaril Trubarjev nadpovprečen občutek za jezikovno stanje, saj je že med mladostnimi potovanji dojel jezik kot celoto, kot nekaj, s čimer se ne sporazumevajo samo v Ljubljani, temveč po vsem slovenskem ozemlju.
Miran Košuta je podrobno razdelal Trubarjeva tri bivanja v Trstu med letoma 1524 in 1542, ki so usodno vplivala na njegovo osebnost, formacijo in intelektualno rast. Oba predavatelja se strinjata, da je Trst Trubarju zapustil neprecenljivo dediščino. Pri naprednem škofu Pietru Bonomu je Trubar preučeval Virgila in Erazma Roterdamskega v slovenščini, italijanščini in nemščini. Slednji sta že imeli močno izoblikovano jezikovno tradicijo, slovenščina pa še niti ene tiskane knjige. Kljub temu je imela slovenščina že takrat močno razvit diskusijski in razpravni potencial.
V najpomembnejšem tržaškem obdobju (1540–1542), ko je deloval kot pridigar za slovensko versko občestvo pri Morski devici Mariji v Miramaru, pa je prek spisov Jeana Calvina preučeval nazore cerkvene organizacije. Prav ta poglobitvena raziskovanja na Tržaškem so očetu slovenske besede dala neomajne temelje, iz katerih je kasneje vzklila njegova zamisel slovenskega jezika, znamenita Cerkovna ordninga in druge tako jezikovne kot cerkvenoupravne razprave.
Ahačič je izpostavil Trubarjev pogum v prepoznavanju in postavljanju jezikovnih meja slovenščine. Leta 1555 mu je Peter Pavel Vergerij predlagal skupno slovensko-hrvaško jezikovno mešanico, a je Trubar ta “jezikovni zmazek” odločno zavrnil, saj je spoznal, da ima slovenščina samosvoje značilnosti, ki jih je vredno ohraniti. Je pa od njega sprejel ključen predlog za uvedbo latinice namesto gotice. Ahačič je slikovito sklenil, da je prav Vergerij Trubarja po letih lagodja znova pognal v delo in prinesel “novo rojstvo slovenskega jezika”: “Brez Vergerija bi bila slovenščina slabša, Trubarjevo življenje pa lepše.”
Preberi več o letošnje festivalu èStoria (klikni in preberi)
