Po stoletju in pol nas Cankar še vedno uči lepote slovenskega jezika

POGOVOR Dr. Vesna Mikolič o dediščini največjega slovenskega pisatelja

Zakaj je Ivan Cankar še danes aktualen? Na ta in druga vprašanja je za nas odgovorila dr. Vesna Mikolič, znanstvena svetnica na področju jezikoslovja, profesorica slovenskega in italijanskega jezika, esejistka in publicistka. Je predstojnica Inštituta za jezikoslovne študije ZRS Koper ter predavateljica na Univerzi v Trstu. V svojem raziskovalnem delu se med drugim posveča tudi Ivanu Cankarju; poleg številnih znanstvenih člankov je leta 2022 izdala poljudnoznanstveno monografijo Ali bereš Cankarja?. Ob 150-letnici Cankarjevega rojstva smo jo prosili, da z nami deli svoj pogled na pisateljevo delo, jezik in dediščino.

Kako se danes, 150 let po njegovem rojstvu, spominjamo Ivana Cankarja? Kaj nam je zapustil in kakšna je njegova dediščina?

Mislim, da je pomembno poudariti predvsem to, da je bil Cankar prvi slovenski profesionalni pisatelj – živel je od pisanja in je književnost razumel kot svoje življenjsko poslanstvo. Tega se danes premalo zavedamo. Njegova predanost pisanju je bila izjemna: vidimo jo v njegovi neizmerni volji do ustvarjanja, v vztrajnosti, s katero je prepričeval založnike, in v tem, da ni obupal niti v najtežjih obdobjih svojega življenja. Njegovo otroštvo ni bilo lahko. Rodil se je na Vrhniki v revnem okolju, vendar mu to ni preprečilo, da ne bi z veliko odločnostjo zasledoval svojih ciljev. Ni se vdal razmeram, v katerih je odraščal, temveč je vztrajal pri izobraževanju in ustvarjanju. Šolal se je najprej v Ljubljani, nato pa na Dunaju, kjer je živel skoraj desetletje. Prav tam je nastala glavnina njegovih največjih del – romanov, črtic in dram. Čeprav je živel daleč od doma, je vseeno ostal zvest slovenskemu narodu in domačemu prostoru. Prav oddaljenost od domovine mu je omogočila, da je slovensko družbo opazoval z jasnostjo in kritično distanco. Zato so njegova dela tako prodorna in iskrena. Cankarja je vedno zanimal človek – posameznik s svojimi stiskami, dvomi in hrepenenji. Prav tako pa je bil močno predan narodu. Slovencem je želel pomagati tudi tako, da je razkrival njihove slabosti in temnejše plati družbe. Tega ni počel s slabimi nameni, ampak zato, da bi se kot narod bolje razumeli, se prečistili, razvijali in uveljavili. Njegova zapuščina zato danes še živi tudi v vztrajnosti pri ustvarjanju in v odgovornosti do jezika, kulture in naroda.

Če sem nekoliko bolj specifična: v intervjuju ob 100-letnici smrti Ivana Cankarja ste povedali, da ga lahko primerjamo z angleškim Williamom Shakespearjem, vendar Slovenci njegove veličine še vedno ne vrednotimo dovolj. Premalo se zavedamo tudi njegovega vpliva na sodobni slovenski jezik, besedišče, reke in besedne zveze. Angleži so Shakespearjevo dediščino že ozavestili, nas pa to še čaka.

Cankarja sicer imamo za največjega slovenskega pisatelja, vendar ga v resnici premalo poznamo in cenimo. Večina ljudi ga bere predvsem v okviru obveznega šolskega programa. A vprašanje je, kaj nam branje Cankarja zares pusti.

Ko beremo Cankarja, lahko začutimo poetičnost in izjemno moč slovenskega jezika. Pomembno je, da k njegovim delom najprej pristopimo sproščeno, brez nuje, da bi ga takoj razumeli. Cankarja je treba najprej brati kot užitek. Veliko več odnesemo, če se prepustimo zvočnosti, ritmu in melodiji njegovega jezika.

Bil je namreč izredno pozoren na slog. Svoja besedila je bral na glas in tako preverjal, ali zvenijo lepo, ali imajo pravi ritem in notranjo harmonijo.

Zanimivo je, da se je izogibal visokoletečim besedam. Uporabljal je preprosto besedišče, predvsem pri opisovanju človeka in sveta, ki ga obkroža: obrazov, oči, rok, doma, izbe, duri, pokrajine. Toda prav te preproste besede se v njegovih delih nenehno ponavljajo in skozi ponavljanje v različnih kontekstih dobivajo globlji, simbolni pomen.

Italijanski prevajalec Bressan je lepo povedal, da je Cankar znal iz preprostih besed ustvariti poezijo. To je dosegal tako, da je običajne besede postavljal v nove zveze. Besede so tako dobivale nove pomene in čustvene odtenke. Pogosto jih je postavljal v nasprotja: sonce ob senco, dom ob tujino, dan ob noč, luč ob mrak.

Ko Cankarja beremo bolj pozorno in skozi več del, opazimo, da pri njem noč ni le temna in strašljiva, ampak je lahko tudi mehka, spomladanska in nežna. Tudi sonce ni vedno samo pozitivno – lahko je žgoče in neusmiljeno. Senca pa lahko pomeni zavetje in varnost. Na tak način je iz preprostih besed ustvarjal bogate simbole in povsem nove pomenske razsežnosti.

Posebej reprezentativna simbola pri Cankarju pa sta seveda klanec in dolina. Klanec pogosto pomeni težko življenje, revščino tako posameznika kot tudi celotnega slovenskega naroda. V drugih delih pa postane prav klanec možnost človekovega vzpona, kraj, kjer se človek duhovno dvigne. Dolina je enkrat prostor hrepenenja, sanj in upanja, drugič pa tudi prostor mlačnosti in moralne nejasnosti, kot na primer v Dolini šentflorjanski.

Cankar je bil tudi pravi mojster tvorjenja novih besednih zvez, posebej pri opisovanju barvnih in čustvenih odtenkov. Na številnih ravneh je pokazal, kako bogate so možnosti slovenskega jezika. Veliko besed in izrazov, ki jih je uporabljal on, še danes srečujemo v slovenski literaturi in kulturi. Besede, kot so dom, mati, pot ali dolina, so najbrž prav zaradi Cankarja dobile poseben simbolni prizvok in postale ključne besede slovenske kulturne zavesti. Prav zato lahko Cankarja primerjamo s Shakespearjem. Tako kot so Angleži ozavestili Shakespearjev vpliv na angleški jezik, bi morali tudi Slovenci bolje prepoznati, kako globoko je Cankar zaznamoval slovensko besedišče, izraznost in način razmišljanja o sebi kot narodu. Na tem področju nas čaka še veliko dela.

Ivan Cankar je imel navsezadnje zelo rad tudi Trst. Večkrat je tam predaval in celo zapisal, da “nikjer ni tako zadovoljen in svež kot tam”. Njegova tržaška predavanja so bila pogosto bolj politično obarvana. Na svojem zadnjem tržaškem predavanju Očiščenje in pomlajenje je prijatelje Tržačane pozval k enotnosti in skupnosti: “Zdaj je vrsta ena, je prapor en sam.” Zanimivo je, da je bil po eni strani zelo zvest svojim idejam, po drugi strani pa vendarle človek kompromisa, kadar je šlo za slovenstvo in za “življenje”. Kakšen je bil njegov odnos do Slovencev zunaj današnje matice, posebej do slovenskih Tržačanov? In kakšen je bil njegov odnos do Trsta?

Cankar ni veliko potoval. Odraščal je na Vrhniki in v Ljubljani, pomemben in daljši del življenja je preživel na Dunaju, obiskoval je brata duhovnika v Sarajevu, nekaj časa je preživel tudi na Štajerskem, včasih obiskal Prago. A več kot to ni potoval. Posebno mesto med kraji zunaj njegovega običajnega prostora pa je imel prav Trst, ki ga je imel iskreno rad in ga večkrat obiskal. Trst mu je bil blizu predvsem zaradi tamkajšnjega delavstva. Cankar je bil namreč po prepričanju socialist. Ko je govoril, da je “za ljudstvo in ne za narod”, je treba to vsekakor razumeti v tedanjem kontekstu. Sam je želel biti med ljudmi in del ljudstva. Ni se prilagajal v smislu zniževanja umetniških meril, nasprotno – verjel je, da mora pisatelj dvigovati človeka, njegovo zavest in občutljivost. Hkrati pa je želel biti blizu preprostemu ljudstvu. Prav zato je čutil posebno bližino do Trsta kot mesta živahne slovenske skupnosti. Tudi politično je bil samosvoj. Kandidiral je na socialistični listi, vendar se je kasneje od socialistov tudi oddaljil. Ko je začutil, da premalo poudarjajo narodno vprašanje, je to jasno povedal. Posebej pri jugoslovanskem vprašanju je opozarjal, da politična povezava narodov ne pomeni, da bi se morali Slovenci odpovedati svojemu jeziku in kulturi. Zavedal se je, da smo južni Slovani med seboj povezani, a hkrati kulturno in jezikovno različni. Prav zato ni pristajal na idejo, da bi se Slovenci preprosto “zlili” v enoten jugoslovanski narod, kot so takrat zagovarjali nekateri socialisti.

Trst je razumel kot pomemben slovenski kulturni prostor. Zavedal se je moči in številčnosti tamkajšnje slovenske skupnosti, čeprav tega mnogi v Ljubljani tedaj še niso dovolj razumeli. Poleg tega mu je ustrezalo tudi samo mesto: njegova odprtost, klima, mediteranski značaj. Proti koncu življenja je menda celo razmišljal, da bi se s svojo partnerko Mileno Rohrmann preselil v Trst.

Zato ni naključje, da je prav v Trstu imel svoje zadnje odmevno predavanje Očiščenje in pomlajenje. Ob koncu vojne in tik pred smrtjo je tam ljudem govoril predvsem o upanju in notranji prenovi. Hotel je povedati, da vojna in trpljenje človeka ne smeta zlomiti, ampak ga lahko tudi prečistita in utrdita. Prav iz izkušnje bolečine in preživetja lahko narod črpa novo moč za prihodnost: ko je šlo za obstanek naroda in za človekovo dostojanstvo, je znal stopiti preko ideoloških razlik in iskati skupno pot.

Podobno samostojen je bil tudi v odnosu do vere. Čeprav je bil pogosto kritičen do cerkvenih in družbenih struktur, ga je seveda močno zaznamovala krščanska vzgoja. Njegov brat duhovnik mu je veliko pomenil, v njegovih delih so zelo pogosti svetopisemski motivi, metafore in simboli. Toda tudi v tem primeru ni slepo sledil nobeni ideologiji.

Letos bo roman Na klancu predmet obravnave na maturi. Naslov tematskega sklopa maturitetnega eseja je Klanec nekoč, danes, vedno?. Maturanti so morali prebrati Cankarjev roman Na klancu ter roman Tine Vrščaj Na Klancu. Deli povezujejo številne motivne in tematske podobnosti, kot so občutek krivde, odnos do matere, in vprašanje družine, hkrati pa ju ločuje zgodovinski in družbeni kontekst. Novejši roman ni le posodobitev Cankarjevega dela, ampak z njim vzpostavlja dialog. Kako mislite, da mladi danes dojemajo Cankarja? Ga še berejo in kaj jim lahko pove?

Mislim, da je primerjava med obema romanoma zelo dobra, ker odpira prostor za razmislek, kako aktualen je Cankar še danes. Roman Na Klancu odpira sodobna vprašanja – odnos med partnerjema, občutek krivde, osamljenost, pritisk vsakdanjega življenja. Prav zato lahko mladi skozi ta dialog med obema romanoma vidijo, da Cankar ni samo pisatelj nekega oddaljenega časa.Pomembno se mi zdi predvsem to, da Cankarja ne povezujemo zgolj s socialnimi problemi in revščino. Seveda je tudi to pomemben del njegovih besedil, vendar je Cankar veliko več. V resnici se ves čas sprašuje predvsem o etiki: kaj pomeni biti človek, kaj je humano, kaj je prav. In prav ta vprašanja so danes morda še bolj aktualna kot nekoč.

Živimo v digitalnem svetu velikih nasprotij, v času, ko se mnogi mladi počutijo izgubljene, negotove, brez jasnih vrednotnih opor. Cankar pa je bil izjemen prav zato, ker ni slepo pristajal na nobeno politično ali ideološko smer. Bil je odprt, kritičen in je vedno iskal predvsem humano držo človeka. Tudi njegove junake moramo brati na ta način – kot ljudi, ki iščejo smisel, dostojanstvo in moralno resnico.

Mladi lahko pri Cankarju začutijo, da kljub trpljenju ne smemo obupati. Cankar ni prikazoval težkega življenja zato, da bi pokazal, da ni izhoda. Res je zelo realistično in pogosto kruto prikazoval revščino, bolezen, razočaranja in zapletene medosebne odnose. Toda skoraj vedno je v njegovih delih prisotna tudi neka možnost preseganja težke situacije, neka luč, neka pot naprej.

To lepo vidimo na primer v romanu Martin Kačur. Glavni junak kot idealist sicer doživi poraz in izgubi svojo voljo, vendar njegove ideje živijo naprej. Družba se kljub vsemu počasi spreminja, ljudje postajajo bolj izobraženi, nekaj se vendarle premika. Cankar tako pokaže, da ideje in prizadevanja posameznika niso zaman.

Podobno je v delu Novo življenje, kjer pripovedovalec išče velike življenjske uresničitve, ob tem pa spregleda predano bližino človeka ob sebi. Šele ko izgubi ljubljeno osebo, spozna, kaj je v življenju zares dragoceno. Tudi tu nas Cankar uči, naj cenimo odnose. Tudi v romanu Na klancu Francka svojih sanj ne more uresničiti, toda roman se vendarle ne konča popolnoma brezupno. Luč na učiteljevem oknu na koncu pomeni možnost prihodnosti, svetlobo in upanje. Cankar je veliko verjel v moč izobrazbe, kulture in učiteljev, ki lahko dvigujejo družbo.

Zato mislim, da lahko mladi danes pri Cankarju najdejo predvsem spodbudo za razmislek o lastnem življenju: kako ohraniti etično držo, kako sprejeti tudi težke plati življenja in kako kljub vsemu ohraniti upanje.

Ob 150-letnici rojstva Ivana Cankarja je prava priložnost, da znova vzamemo v roke njegova dela. Katero delo bi posebej priporočili bralcem – tudi tistim, ki Cankarja morda še ne poznajo ali pa imajo občutek, da vedno beremo le ista njegova dela?

Mislim, da je pri Cankarju najprej pomembno začutiti, kako izjemno empatičen človek je bil in kako močno se ta empatija kaže v njegovih delih. Znal se je vživeti v zelo različne ljudi, družbene sloje, pa tudi v živali. Čeprav pogosto piše o umetnikih, učiteljih ali meščanskem okolju, se hkrati neverjetno tankočutno približa tudi najbolj ranljivim in prezrtim posameznikom. Cankar ni bil le velik umetnik jezika, ampak tudi izrazito etična in empatična osebnost.

Zelo zanimivo je na primer delo Gospa Judit, kjer prvič piše v ženskem pripovednem glasu. To je bilo za tisti čas zelo drzno. Vemo, da je podpiral tudi slovenske pisateljice, med drugimi Zofko Kveder, s katero je prijateljeval in jo spodbujal. V romanu Gospa Judit se vživi v žensko iz višjega družbenega sloja, ki razmišlja o smislu življenja, etiki in odnosih. Pomembno pa je tudi, da Cankar ne pristaja na logiko nasilja ali premoči nad drugim človekom, ampak vedno išče človekovo dostojanstvo.

Posebej bi priporočila tudi roman Hiša Marije Pomočnice. To je izjemno pretresljivo delo, v katerem se Cankar vživi v bolne deklice in njihove usode. Redko najdemo v slovenski književnosti delo, ki bi s tolikšno občutljivostjo govorilo o bolezni, telesni ranljivosti, socialnem položaju, družinskih odnosih in celo o vprašanju ženskega telesa ter intimnosti. Roman je še danes sodoben.

Zelo rada pa svetujem tudi njegove živalske črtice. Te so pogosto nekoliko prezrte, a prav v njih se vidi, kako izjemno občutljiv je bil za trpljenje vseh živih bitij. Ena takšnih je Istrski osel, kjer skozi zgodbo o živali pokaže, kako človek pogosto gleda na živali le kot na blago ali korist, ne pa kot na živa bitja. Te črtice so še danes zelo aktualne, saj nas opozarjajo na človekov odnos do narave in živali.

Morda je prav to najlepši način, da stopimo v Cankarjev svet: da ga ne beremo samo kot “velikega klasika” ali šolsko obveznost, ampak kot pisatelja izjemne človeške občutljivosti, ki nas zna še danes nagovoriti v zelo osebnih in sodobnih vprašanjih.