V senci prestolnice kulture, a v polnem siju poezije
Intimna “Noč knjige” v družbi pesnikov upora, miline in vizionarstva
Na petkov večer, 24. aprila, ko se je marsikomu že mudilo, da izkoristi vse radosti podaljšanega konca tedna, se nas je peščica zbrala ob spomeniku Francetu Bevku v Novi Gorici. Vabljeni smo bili na Noč knjige. Ko pišem o peščici, mislim prav to – razen mene kot poročevalca in nastopajočih je bila tam samo ena (1!) obiskovalka. To nam sploh ni pokvarilo vzdušja; tako je bila atmosfera lahko toliko bolj zasebna – a ob tako imenitnem in tudi zanimivem dogodku vsekakor ni vseeno, da ni odziva. Zasebna sem zapisal, ker smo se prisotni večinoma že precej dobro poznali s skupnih srečanj in objav v okviru literarnega kluba Govorica, ki je bil – poleg pododbora Društva slovenskih pisateljev za Primorsko in zamejstvo – tudi glavni organizator dogodka. Tako v ospredju ni bila kakšna mogočna retorična glorija, pač pa skupna strast do pisane besede, obdana z dolgoletnim prijateljevanjem. Kot je bil dogodek podnaslovljen: Zvezdni literarni sprehod – torej sproščeno, svobodno, radostno. Ker je bilo še svetlo, smo zadevo kar začeli s skupno fotografijo – da nam ne bi kasneje ponagajala tema ali pa sluzasta svetloba ulične razsvetljave. Nato nas je nagovorila mag. Darinka Kozinc, duša našega literarnega kluba. Spomnila je, da se ta dogodek odvija že kar nekaj let, da pa je to leto nekoliko drugačen. Ne more se mimo tega, da se letos dogaja v senci Evropske prestolnice kulture – a resnici na ljubo literarni razsežnosti v EPK ni bilo posvečene kaj dosti pozornosti. Zato pa se toliko bolj zavzeto v tem letu spominjamo kar treh slovenskih literarnih velikanov: Srečka Kosovela, Dragotina Ketteja in Zofke Kveder – literarni sprehod nas je vodil ob obeležjih slovenskih pomembnih oseb. Izbor besedil in zadolžitve je pripravila Darica Leban, ki je bila žal ta večer zadržana, poleg nje pa so sodelovali še Vida Mokrin Pauer, Milan Petek Levokov, Marija Mercina, Olga Kolenc in Andrej A. Golob. Za začetek smo prisluhnili razmišljanju oz. sodobni parafrazi Kosovelove Ekstaze smrti, kot jo je zasnovala Darinka Kozinc; nastala je ob letošnji Kosovelovi obletnici. Nato smo se ozrli na bolj otroške in nedolžne Kosovelove stvaritve; ganljivo doživeta je bila interpretacija pesmi Pasja vera – otroci bi se že morda smejali komičnemu učinku, a v ozadju je za odrasle jasen posmeh vase zagledanemu nespametnemu oblastništvu. Potem smo iz Integralov slišali Humor in da je “čas za revolucijo”. Sledila je Kosovelova prepesnitev stare francoske balade o materinski ljubezni Richepinov motiv. Nato smo se podali proti spomeniku Simonu Gregorčiču – tam smo imeli namen obeležiti Dragotina Ketteja, vendar nismo mogli, da se ne bi naš spomin zadržal tudi ob goriškem slavčku; kako so bile za marsikoga, ki je šel v svet, njegove Poezije dragocena popotnica; da je ljubil svoj duhovniški poklic in so ga imeli ljudje radi ne samo kot pesnika, pač pa tudi kot duhovnika. Nato smo najprej prisluhnili Kettejevi pesmi Na očetovem grobu ter po nekaj besedah o njem še Na trgu in Na poljani. Ker se je nekaterim že mudilo, smo pesmi Ljubke Šorli Prvi zvonček prisluhnili že kar tu, nato pa se napotili proti njenemu spomeniku. Tam se je najprej razvnela razprava, koliko jo je upravičeno imenovati pesnica upora; po tihem sem si mislil, da bi morda raje zapisali “odpora”, ker prav zelo uporniška v svoji milini res ni bila – a je vendar z njo najbolj globoko stala v brk fašističnemu nasilju. Zatem smo se posvetili Zofki Kveder – najprej smo spoznali njeno pomembno vlogo za mnoge mlade pisatelje, med njimi tudi Franceta Bevka, nato pa prisluhnili še njenemu pisanju o odnosu s hčerko.
Naokrog se je že temnilo, zato smo se podali domov – a v srcu še vedno žari dan Besede, ki je vzšel med nami v tem večeru.
